Bryan Bertino je širšemu občinstvu, še posebej pa ljubiteljem grozljivk, najbolj poznan po uspešnici The Strangers, ki je svoj minimalistični koncept (majhno število likov, preprosta zgodba, ki se odvije tekom ene noči na eni sami lokaciji) kompetentno pretvoril v sicer rahlo nedodelan, vendar učinkovit moderni slasher. Bertinov najnovejši celovečerec, psihološka nadnaravna strašljivka Vicious, ohranja nekatere režiserjeve zgoraj omenjene “zaščitne” znake, pa četudi ob tem žrtvuje bolj koherentno vsebino, ki bi uspela pritegniti gledalčevo pozornost. Na prvi pogled ima film preprost zaplet; Polly (Dakota Fanning), mlado dekle z več kot očitnimi travmami iz preteklosti, si skuša urediti življenje med bivanjem v družinski hiši, kjer nekega večera na vrata potrka skrivnostna starka s škatlo, ki od svojih začasnih lastnikov zahteva troje stvari – nekaj, kar imajo radi, nekaj kar sovražijo in nekaj, kar potrebujejo. Tekom noči se Polly znajde v boju za preživetje, pri tem pa se je prisiljena soočiti z zakopanimi osebnimi skrivnostmi ter nadnaravnimi silami, ki pa so morebiti zgolj produkt njene sesute psihe. Vicious je film, ki bo pri gledalcih pustil konfliktne občutke, saj zna biti enako fascinanten, napet in bogato atmosferičen kot tudi naporen, razvlečen in monoton. Gre za tiste vrste film, ki si več kot očitno želi biti ambiciozen, provokativen in privlačno enigmatičen, kar mu delno uspe; Bertino se znova izkaže kot odlični “arhitekt” strahu, ki ohranja napetost dogajanja s pomočjo temačnega vzdušja, dobro izbranih klavstrofobičnih lokacij in kot struna napetega suspenza, srce zgodbe pa predstavlja zavzeta igralska predstava Fanningove, ki ohranja gledalčevo radovednost tudi v najšibkejših trenutkih zgodbe. Slednjih je žal kar veliko in eden od najbolj očitnih je pretirano zamotana in nekoheretna zgodba, ki bo ob najavi odjavne špice najverjetneje izgubila pozornost večine gledalcev. A če nič drugega, je Vicious sinonim za film, kjer je potovanje pomembnejše od cilja, od gledalca pa je odvisno, če je pripravljen žrtvovati racionalnost za vizualno izkušnjo.

Eden od najbolj zoprnih klišejev, ki si ga privoščijo filmske grozljivke, je vključitev domačih živali (predvsem psi in mačke), katerih edini namen je zgolj ta, da hitro umrejo in s tem od gledalca izsilijo sentimentalno katarzo. To zoprnost skuša odpraviti nadnaravna grozljivka Good Boy, režijski prvenec Bena Leonberga, ki zbudi pozornost s svojo domiselno premiso; v filmu spremljamo dogajanje iz perspektive kužka po imenu Indy (gre sicer za režiserjevega resničnega kosmatinca), ki se skupaj s svojim lastnikom Toddom (Shane Jensen) odpravi v dedkovo kočo sredi gozda, kjer pa Indy nemudoma zazna prisotnost zlovešče sile, ki ju začne ogrožati. Good Boy je v osnovi klasična zgodba o duhovih, kjer slednji predstavljajo simbolično analizo globje univerzalne teme, v tem primeru soočanja z izgubo bližnjega in žalovanja, vendar pa Leonberg temu preverjenemu zapletu domiselno doda nianso enako napetega in presenetljivo emocionalnega poklona požrtvovalnosti in zvestobi naših štirinožnih kosmatincev. Seveda film s takšno premiso tvega, da bo svojega aduta (beri; Indyja) izkoristil kot poceni trik, ki hitro postane dolgočasen, vendar pa film prepriča gledalca s svojo vrhunsko temačno atmosfero, visoko mero suspenza, izredno premišljenimi prizori strašenja, ki ne izpadejo niti malo klišejsko, izvrstnim zvokom ter osvežujočo uporabo praktičnih učinkov. Kombinacija vseh teh adutov pa ne bi bila tako uspešna brez osrednje zvezde filma, prikupnega in sila ekspresivnega kužka Indyja, ki postreže z eno najboljših “igralskih” predstav leta 2025. Če potrebujete film, ki vam bo enako hitro pospešil srčni utrip kot tudi ganil do solz, je Good Boy idealna izbira za vas.