Eight Grade je eno od večjih filmskih presenečenj letos, ki je nenadoma uzrlo luč sveta in osvojilo srca mnogih gledalcev in kritikov. Povsem razumljivo, saj gre za izdelek, ki se enako uspešno znajde v vlogi intimne komične drame o težavah odraščanja kot tudi družbenega komentarja o psihičnem stanju postmilenijske generacije, katera se vse pogosteje (in agresivno) seli na internet in družabna omrežja, kjer si kroji alternativno resničnost, zaznamovano s selfieji in lovi na všečke. V ospredju zgodbe je vase zaprta in osamljena najstnica Kayla (Elsie Fisher), ki preživlja zadnji teden na osnovni šoli in se tako fizično in psihično pripravlja na nove korake v svojem življenju. Teden, ki se odvije pred očmi gledalcev, je temu primerno zaznamovan s kronično negotovostjo, nerodnim sklepanjem prijateljstev, ponižanji, strahovi pred zavrnitvijo ter vse prej kot preprostim spolnim dozorevanjem. Eight Grade je film, ki več kot uspešno lovi ravnotežje med realizmom in sentimentalnostjo; je ganljiv, vendar ne pocukran, je na trenutke boleče avtentičen in iskren, vendar hkrati zabaven in očarljiv, je preprost, vendar hkrati zelo kompleksen, saj ne ponuja enostavnih rešitev in ga bolj kot iskanje odgovorov zanima postavljanje ogledala generaciji, katere prihodnost je vedno bolj majava. Vse to pa film ne bi dosegel brez izredno prikupne glavne junakinje, ki je vrhunsko odigra Fisherjeva, magnetične glasbene podlage, toplega humorja in zbadljivih dialogov. Eight Grade je film z neizmerno voljo do življenja, pa četudi spregovori o tem, kako je to včasih težko.

Življenje zna biti res čudno. Včasih več mesecev težko pričakuješ nek film, ki te na koncu močno razočara, zgodi pa se tudi to, da povsem po naključju naletiš na film, za katerega še nikoli prej nisi slišal in si ga ogledaš bolj iz radovednosti kot želje. Letos se mi je to že zgodilo z grozljivko Pyewacket, popolnoma enako izkušnjo pa sem imel tudi tokrat s tiho čustveno dramo Nancy. Film pripoveduje zgodbo o mladi Nancy, ki nekega večer posumi, da je bila še kot otrok ugrabljena, zato naveže stik s svojimi domnevnimi starši in v zgolj nekaj dneh postane članica nove družine, četudi nihče ne ve, če je Nancy res njuna biološka hčerka. Nancy je film, ki v svojo bridko realistično zgodbo vnese mnogo čustev in topline, da se nam prav vsak lik prikrade k srcu in navkjub temačnemu ozračju prebudijo občutke upanja in pristne starševske ljubezni. Slednja tudi predstavlja osrednji motiv zgodbe in film na tem področju mojstrsko izpelje tvegan podvig prikaza ljubezni v vlogi odrešitve kot tudi pogube. Odlične igralske predstave (še posebej Andrea Riseborough v vlogi naslovne junakinje), tenkočutna glasba, preprosta in čudovita fotografija ter močna zgodba, ki brez odvečnega sentimentalizma prebudi gledalčeva čustva, naredijo iz filma Nancy eno najbolj ganljivih dram v zadnjih letih.

Ocena 5