A Ghost Story je že od uvodnih minut zamišljena kot spiritualna, skorajda meditativna fantazijska drama o možu, ki umre v prometni nesreči in se v obliki duha z dolgo belo rjuho vrne v realni svet, da bi navezal stik s svojo žalujočo ženo. Režiser in scenarist David Lowrey se samozavestno spogleduje z žanrom eksperimentalnega art filma, kjer vlogo pripovedništva prevzamejo podobe, ne pa dialogi ali veliki dogodki. Lahko bi rekli, da film deluje kot serija slik, ki skušajo gledalca prepričati, da bi se vanje poglobil in iz njih izluščil nekakšno rdečo nit. Žal pa pričujočemu filmu manjkata dva razloga, da bi dosegel svoj cilj; vizualno je neatraktiven, pust, hladen in bled, povrhu tega pa ves čas vztraja pri nekakšni samozadostnosti in pretenciozni drži, kot da se izdelku niti ne ljubi motivirati gledalca, da bi poiskal odgovore oz. rdečo nič prikazane zgodbe. Ravno zaradi tega je film kot celota… no, dolgočasen in brez kakršnegakoli čustvenega naboja. Glavna igralca Casey Affleck in Rooney Mara večino časa delujeta izgubljeno in zdolgočaseno, tudi v redkih skupnih prizorih ne premoreta niti kančka kemije, nasploh pa sta oba lika tako močno distancirana od občinstva, da nam je zanju popolnoma vseeno. In pri tem sam osebno nisem občutil nobene krivde, saj je cel film eno navadno kvaziumetniško preseravanje. Ničesar ne zamujate.

Ocena 2

Verjetno sem v manjšini, toda dramske vloge (nekdanje) akcijske ikone Arnolda Schwarzeneggerja pozdravljam z odprtimi rokami, še posebej po odlični grozljivki Maggie, ki jo je moja malenkost uvrstila med najboljše filme leta 2015. Enako mračna, čeprav bolj surovo realistična je tudi drama Aftermath, ki ohlapno temelji na resničnih dogodkih in pripoveduje dve ločeni zgodbi, kateri združi tragična letalska nesreča; na eni strani depresivnega gradbenika, sicer svojca ene od žrtev nesreče ter letališkega kontrolorja, ki je zaradi nepazljivosti odgovoren za katastrofo. Kot je moč pričakovati, se film povečini ukvarja z vprašanji krivde, maščevanja in prebolevanja težke izgube, saj se osrednja lika na podoben način soočata z bremeni vsakdana; eden kot razočaran mož in oče, ki želi, da se letalska družba opraviči za tragedijo in drugi kot uslužbenec družbe, ki ga odgovornost za tragedijo pahne v brezno samoobtoževanja, depresije in uničenega družinskega življenja. Aftermath je film, ki ne ponuja lahkotnega gledanja in s svojo mračnostjo ne popušča vse do zadnje minute, vendar pa se “odkupi” z odličnimi igralskimi predstavami (Schwarzenegger se ponovno izkaže), zadržano objektivnim pristopom do obravnavanja težkih osebnih dilem in sofisticiranim preskakovanjem iz ene zgodbe do druge. Resda filmu manjka nekoliko več globine, vendar je po drugi strani ravno prav čustven in pretresljiv, da gledalca ne razočara.

Ocena 4