Četudi so mnenja o njegovih filmih večkrat deljena, je treba Gusu Van Santu priznati ogromno poguma pri odločitvi, da bo posnel film, povzet po resničnem masakru na srednji šoli Columbine 20. aprila 1999, ko sta dva dijaka hladnokrvno umorila 13 ljudi, nato pa sodila še sebi. Leta 2003, ko se je ameriška družba komaj opomogla od travm enega najbolj tragičnih dogodkov v svoji zgodovini, je Van Santov film Elephant tvegal očitke o dviganju senzacionalnosti pokola na račun umetniškega izražanja, toda na srečo do tega ni prišlo; pričujoči izdelek se namreč odpoveduje klasični dramatizaciji dogodkov in namesto tega postreže z dokumentarnim vpogledom v en “dolgočasen” dan na neimenovani srednji šoli, kjer posamezni dijaki hodijo po svojih opravkih, se povsem naključno srečujejo ter ob koncu pouka krenejo proti domu, le da se tik pred tem soočijo s tragedijo, ki bo za vedno spremenila njihova življenja. Van Sant se na zelo subtilen in poetičen način loteva občutljive problematike mračnejših plati najstniškega odraščanja (od motenj hranjenja, opravljanja, huliganstva, spoznavanja drugačnosti pa vse do sramu ob prvem poljubu), pri tem pa uporablja kamero kot neke vrste zalezovalca, ki pridno beleži vsak še tako drobcen dogodek na šoli. Ta navidezen “dolgčas” pa služi svojemu namenu, saj se z izbruhom nasilja izpostavi kot grozljiv, vendar izredno učinkovit kontrast temu, da lahko še tako miren trenutek sproži nekaj šokantnega in nepredvidljivega. Elephant je poetičen, toda obenem brutalno iskren vpogled v tematiko težavnega odraščanja in šolskega nasilja.

Marsikateri oboževalec sedme umetnosti bo trdil, da si zgodovinska drama The King’s Speech ni zaslužila velike zmage na Oskarjih leta 2011 in da gre za enega “najslabših” prejemnikov zlatega kipca za najboljši film. Če to drži ali ne, je kakopak stvar debate in priznati moram, da tudi sam sprva nisem bil navdušen nad okvirno zgodbo pričujočega filma; ta prikazuje težavno obdobje angleškega kralja Jurija VI, ki mora po sili okoliščin prevzeti vodenje države, vendar obstaja problem; Jurij VI ni zmožen zaključiti javnega nastopanja brez jecljanja in strahu, da bi se osmešil. In ker ljudstvo v tem trenutku potrebuje odločnega in samozavestnega državnika, se kralj zateče po pomoč k energičnemu in ciničnemu govornemu terapevetu, ki ga mora v najkrajšem možnem času naučiti govoriti tekoče in samozavestno. Kot že rečeno; The King’s Speech na prvi pogled ne postreže s pretirano zanimivo zgodbo, toda režiser Tom Hooper uspe iz dolgočasnega koncepta ustvariti s toplim humorjem obarvano navdihujočo dramo o univerzalnem strahu ljudi pred javnim nastopanjem, hkrati pa se tudi prisrčno roga aristokratski zatohlosti, ki prisega bolj na imidž kot pa vsebino. Srčika filma je izvrstna kemija med glavnima igralcema, nervoznim Colinom Firthom ter starokopitno karizmatičnim Geoffreyjem Rushom, dobronamerni in optimitični ton pa zgodbo napolni z očarljivosti in ravno pravšnjo mero sentimentalnosti. Nekateri bi filmu lahko očitali, da je preveč tradicionalen (kar sicer drži) in da več kot očitno cilja na pobiranje filmskih nagrad (kar prav tako drži), toda navkljub temu je povsem očarljiv, zabaven in ganljiv portret človeka, ki mora v ekstremnih situacijah postavi državo na prvo mesto in premagati svoje najglobje strahove.

Ocena +4