Jim Jarmusch slovi kot mojstrski pripovedovalec malih zgodb naše navidez dolgočasne vsakdanjosti, ki v njegovih filmih postane nenavadno očarljiva in barvita, ob tem pa nas uspe spomniti, da so naša življenja venomer zaznamovana z malenkostmi, z majhnimi podrobnostmi, katerim posvečamo premalo pozornosti. To zgovorno dokazuje njegov najnovejši film Paterson, ki prikazuje en teden v rutinskem življenju naslovnega junaka, voznika avtobusa in zadržanega pesnika; zjutraj vstane, se odpravi v službo, med vožnjo prisluhne kratkim pogovorom med potniki, med malico pa piše poezijo, se vrne domov, okusi eksotično kulinariko njegovega svobodomiselnega dekleta, pelje trmastega psa na sprehod in ob koncu dneva zavije v bar na rundo piva. Jarmusch v svojem značilnem stilu gledalca ne bombardira z velikimi zgodbami, ki glavnim junakom obrnejo življenja na glavo, ampak ustvari sila preprosto, pa vendar poetično anekdoto o nas samih, ki iščemo sebe kot drug drugega in o našem vsakdanu, znotraj katerega se pripeti mnogo komičnih kot tudi žalostnih pripetljajev. Paterson je film, ki ga lahko posname zgolj Jarmusch. Samo on je zmožen iz našega vsakdanjega dolgčasa narediti nekaj, kar na prvi pogled nima zgodbe, vendar pri gledalcih pusti boljši vtis kot številne epske zgodbe o velikih vizionarjih tega planeta. Samo on nas še vedno opominja na obstoj malih stvari, ki naša življenja naredijo bogata, pa naj bo to pesem ali vrček piva. Paterson je preprosto film, ob katerem je lepo živeti.

Četudi nominacije še niso objavljene, se zdi, da bosta najresnejša kandidata za letošnjega Oskarja dva tako vsebinsko kot vzdušno popolnoma različna filma; na eni strani imamo muzikal La La Land, ki kar prekipeva od sentimentalnosti, optimizma in živahnosti, na drugi strani pa najdemo družinsko dramo Manchester by the Sea, ki prisega na trdi kruh realizma, mračno ozračje in negotove / tragične usode glavnih junakov. Med slednje spada Casey Affleck v vlogi osamljenega delavca Leeja, ki ga preganja mučna preteklost, poleg tega pa izve, da mu je umrl brat, ki je za seboj pustil najstniškega sina. Lee svojega nečaka sicer sprejme pod svojo streho, vendar kmalu ugotovi, da vlogi nadomestnega očeta ne bo kos. Od tod naprej film prikazuje dilemo glavnega junaka, ki se je prisiljen soočiti z grehi iz preteklosti in obenem predstavljati nadomestno očetovsko figuro občutljivemu najstniku. Da, vse skupaj se sliši kot sinopsis za cmeravo melodramo, toda režiser in scenarist Kenneth Lonergana že večkrat prežvečeno temo osveži s tem, da jo popolnoma oropa hollywoodske sentimentalnosti in vestno drži pri tleh s prefinjenim občutkom za realizem, ki je obenem surov kot tudi ganljiv. Osebe v filmu ne skrivajo svojih prednosti in slabosti, zatorej ni prostora za klasično delitev na “dobre” in “slabe” ljudi, njihova dejanja pa so na trenutke kompleksna, vendar hkrati srhljivo blizu resničnemu življenju, ki od človek terja boleče spoznanje, da popolne rešitve ne obstajajo. Resnično bi si upal trditi, da je drama Manchester by the Sea najbolj avtentičen prikaz naše vsakdanjosti, ki je enako sladka kot tudi kruta, kar sam v današnjem času splošne filmske zabave, ki temelji na eksplozijah, otročjih šalah in posebnih učinkih, močno pogrešam. Film, kateremu bi vsekakor privoščil uspešen osvajalski pohod na Oskarjih.

Ocena 5