Moonlight je poetična drama o odraščanju temnopoltega Chirona, ki se prebija skozi krut vsakdanjik nevarnih ulic v Miamiju, okuženih z nasiljem, diskriminacijo ter zasvojenostjo z drogami. Glavni junak se nam predstavi skozi tri življenjska obdobja; najprej kot otrok, ki zaradi z mamili zasvojene matere večkrat pobegne od doma in v naključnem neznancu najde nadomestilo za odsotnega očeta, v obdobju najstništva se začenja vse pogosteje zavedati svoje drugačnosti in začuti spolno privločnost do svojega najboljšega prijatelja, v obdobju odraslosti pa mora zavoljo mačističnnega okolja svoje strasti potlačiti globoko v podzavest, vendar pa ga naključno srečanje s prijateljem iz otroštva ponovno postavi pred veliko preizkušnjo; ali bo Chiron zbral dovolj poguma in prvič v življenju sprejel svoj pravi jaz. Moonlight po vsebini močno spominja na Linklaterjevo nostalgično dramo Boyhood, kjer smo gledalci prav tako spremljali odraščanje mladega fanta, vendar je tokrat obravnavani film neprimerno bolj zgoščen, zanimiv in hkrati boleče kot tudi ganljivo iskren. Režiser in scenarist Berry Jenkins nas vpelje v sicer že večkrat videno okolje črnskega geta, vendar pa utrip vsakdanjika predstavi na nenavadno poetičen in skorajda meditativen način. Počasna in umirjena kamera plava nad negotovo usodo glavnega junaka in s tem ustvarja pristen stik med nebom in zemljo, med melanholično zasanjanostjo in surovo resničnostjo, ki ne daje veliko priložnosti za uresničitev njegovih želja. Verjetno bi se našel kdo, ki bi filmu očital, da z izpostavljanjem življenja temnopoltega homoseksualca precej nesramežljivo nagovarja “oskarjevsko” publiko (če smo pošteni, to po svoje tudi drži), vendar pa je Moonlight mnogo več kot politično korektno moraliziranje in vaja iz metanja peska v oči. Film je namreč čista vizualna poezija, ki nas z uporabo klasične glasbe, realističnega in niti malo melodramatičnega pristopa do obravnave medčloveških odnosov ter vse prej kot stereotipnega prikaza temnopolte skupnosti preprosto začara in nam ob koncu zaključne špice rahlo ogreje srce. Če poenostavim; Moonlight ni zgolj film, ampak umetnina.

Denzel Washinghton, javnosti najbolj poznan kot filmski igralec, je v svoji dolgoletni in bogati karieri nekajkrat stopil za kamero in se preizkusil v vlogi režiserja. Fences, filmska adaptacija istoimenske gledališke igre, predstavlja Washingtonov tretji režijski poskus, ki gledalca popelje v 50. leta prejšnjega stoletja in ponudi intimni vpogled v življenje temnopolte delavske družine, ki skuša z odpovedovanjem ugodju ter trdim delom ostati finančno stabilna in se skozi ves mesec obdržati nad vodo. Osrednji lik je avtoritativni in surovi oče Troy (Washington v eni svojih najboljših filmskih vlog), ki s surovimi lekcijami o življenju ne popušča nikomur, niti svoji potrpežljivi ženi (Viola Davis) ter odtujenemu sinu, ki si skuša tlakovati športno kariero. Rdeča nit filma je spremljanje Troyja skozi različna življenjska obdobja, ko je primoran sprejemati težke odločitve in se soočiti z lastnimi notranjimi razočaranji, kar vpliva tudi na njegovo družino. Navidez preprosta zgodba je v resnici izredno kompleksna, predvsem zavoljo glavnega lika, katerega dejanja večkrat mejijo na psihično zlorabo tako žene kot otroka, vendar pa film obenem ponudi vpogled v njegovo težavno preteklost, kar gledalcu omogoča, da do Troyja vzpostavi določeno mero sočutja in blagega razumevanja. Priznati moram, da film Fences na trenutke predstavlja zelo zahtevno gledanje, saj se zgodba razvija preko številčnih dialogov, samo dogajanje pa je omejeno na notranjost in zunanjost družinske hiše. Vse to zveni nekoliko dolgočasno, toda film uspe obdržati gledalčevo pozornost vse do konca zavoljo odlične igralske zasedbe, kakovostnih dialogov ter močnega sporočila, ki se dotika tako rasne segregacije kot tudi kompleksnosti družinskih odnosov. Potrpežljiva, vendar bogata filmska izkušnja.

Ocena 5