Kaj rodi nasilje v človeku? To zahtevno vprašanje, na katerega najverjetneje nihče ne pozna preprostega odgovora, samozavesto zastavi režijski prvenec angleškega igralca Paddyja Constantina z zloveščim naslovom Tyrannosaur. Glavni junak pričujoče mračne drame, postavljene v depresivno in brezizhodbno okolje britanskih predmestij, je namreč Joseph (srhljivo prepričljivi Peter Mullan), zagrenjen možakar srednjih let, ki vse težje obvladuje svoje pogoste izbruhe nasilja. Ko se nekega večera znese nad svojim psom in ga ponesreči ubije, se v njem po dolgem času nekaj premakne in vzpodbudi k spremembi, simbolično luč na koncu tunela pa mu predstavlja tudi globoko verna prodajalka v trgovini z oblačili (Olivia Colman), ki je ujeta v toksični zakon s sadističnim in nasilnim možem. Tyrannosaur je film o upanju v navidez brezupnem okolju; Constantine svoje junake, ki skušajo na tak ali drugačen način najti izhod iz svojih propadlih življenj, pušča ujete v okolju, kjer je namesto ljubezni in spoštovanja moč najti zgolj nasilje, spolne zlorabe in psihične stiske, ob katerih se zdi samomor še najmanj boleča odločitev. Z značilno bolečim britanskim realizmom, vzdušno atmosfero, perfektnimi naturalističnimi igralskimi predstavami ter popolno odsotnostjo sentimentalnosti in iskanja naivnih rešitev se Constantine drzno sprehaja na tanki meji med empatijo in grobostjo, obenem pa gledalcu ves čas postavlja težka eksistencialna vprašanja, na katera morebiti ni treba odgovarjati. Tyrannosaur ni film, ki bi gledalcu ponujal ceneni pobeg od resničnosti, ampak ga prisili, da se z njo sooči.
