Režiser Gus Van Sant je filmski ustvarjalec, ki zna tako s podobami kot (redkimi) besedami uspešno zajeti tesnobnost predstavnikov mlajše generacije in kar je načel z dokumentarno zasnovanim filmom Elephant, zgolj poglablja v najstniški elegiji Paranoid Park. Osrednji lik je Alex, introvertirani skater, katerega vsakdanjik je zaznamovan z bolečo ločitvijo staršev, ukazovalno punco ter sumljivo druščino, ki se zbira na ilegalno zgrajenem skate parku. Njegovo življenje se še dodatno zaplete, ko se nekega večera zaplete v nesrečno smrt varnostnika, s čimer zbudi pozornost policije. Van San s pričujočim filmom nadaljuje s sebi značilno nelinearno strukturo, kjer se preteklost in sedanjost nekontrolirano prepletata v presenetljivo smiselno celoto, pri tem pa režiser ne pozabi na trenutke eksperimentiranja s kamero, svetlobo, barvnimi filtri in neobičajno glasbeno podlago. Nekatere gledalce bi lahko zmotilo, da je pripoved ves čas prekinjena z umetniškimi vložki, vendar pa ravno ti predstavljajo celotno bistvo filma; Van Sant na poetičen in surov način zajame obdobje težavnega odraščanja najstnika, ki se mora prezgodaj naučiti sprejemati odgovornost za svoja dejanja. Paranoid Park je izvrstna minimalistična drama za zahtevnejše gledalce, pa četudi bi se v njenem tonu prepoznal marsikateri najstnik.

Življenje neuveljavljenega glasbenika zna biti naporno in včasih navkljub trudu ne prinese srečnega konca ali pa posameznika vrže v začaran krog zasebnih in kariernih neuspehov. Takšno usodo doživi tudi naslovni junak filma Inside Llewyn Davis, ki sta ga brata Coen posnela kot poklom ameriški folk sceni v 60. letih. Zgodba prikazuje en teden v življenju obubožanega glasbenika Llewyna (odlični Oscar Isaac), ki sredi hude zime dobesedno živi na cestih; spi na kavčih pri svojih prijateljih in znancih, denarja ima ravno toliko, da si lahko privošči cigareto, njegovi nastopi in dokazovanja pri glasbenih producentih pa so bolj ali manj spregledani. Drugače povedano; bolj ko se Llweyn trudi izpostaviti svoj talent svetu, bolj ga ta potiska v ozadje in dela nesrečnega, za kar si je junak kriv tudi sam zaradi lastnega ponosa in nezmožnosti vzpostavljanja socialnih stikov. Kot je že moč razbrati, je Inside Llewyn Davis film, ki glavnega junaka izpostavlja mnogim preizkušnjam, vendar se iz njih skoraj nič ne nauči, zato tudi ne preseneča, da je ob koncu zgodbe enako beden in skregan s svetom kot na začetku. Takšna vsebina sicer obljublja depresiven film, toda gre za izdelek bratov Coen, ki ga začinita s široko paleto ekscentričnih likov, črnega humorja in živahne glasbe, katero v celoti odigra izvrstna igralska zasedba. Meni osebno je všeč, da se film ponorčuje iz izdelkov, ki izpostavljajo zgodbe o uspehu in namesto tega nakaže tudi na možnost, da nekaterim ljudem uspeh (navkljub talentu in iznajdljivosti) ni usojen, kar je obenem dobra klofuta vsem, ki bolehajo za ameriškimi sanjami. Iskren, žalosten in zabaven portret glasbenika na robu