The Room je življenjski projekt ekscentričnega čudaka s skrivnostnim poreklom Tommyja Wisseauja, ki je film financiral preko še do današnjih dni nepojasnjenih kanalov, obenem pa ga je režiral, produciral, zanj napisal scenarij in odigral glavno vlogo. In čeprav je film ob izidu finančno pogorel, je tekom let postal kultna klasika in največkrat omenjeni kandidat za naziv najslabšega filma vseh časov. Pa je film res vreden takšnega slovesa? Kako slab je v resnici? Slišalo se bo čudno, ampak The Room je tako slab film, da ni več slab ali dober, temveč nekaj, kar je težko opisati z besedami. Melodramatična ljubezenska zgodba o trikotniku med bankirjem Johnnyjem, njegovo zaročenko Liso in najboljšim prijateljem Marcom je predstavljena tako nerodno, lunatično, čudno in nenamerno smešno, da gledalec komajda verjame temu, kar vidi pred seboj. Že igra je pogosto lesena in brez orientacije, še najslabše pa jo odnese ravno Wisseau v glavni vlogi, ki s svojo bizarno prezenco, odsotnim pogledom v očeh ter topim premikanjem telesa spominja bolj na nezemljana kot pa na človeka, s katerim bi se gledalec lahko poistovetil. Naslednja težava so obupni dialogi, ki pogosto ne vodijo nikamor in so napolnjeni z nesmiselnimi prebliski. Sledi razmetana struktura zgodbe, ki je prenasičena z neprepričljivimi razpleti in stranskimi štorijami, ki ne vodijo nikamor (npr. v določenem trenutku eden od stranskih likov razodene, da ima raka, vendar v nadaljevanju filma to ni več omenjeno). Nasploh se zdi, da je The Room film, ki pogori na celi črti, vendar pa mu na nek čuden način ravno ti zdrsi pomagajo, da se dvigne nad raven pozabljivih filmskih smeti. The Room je preveč čuden, razmetan, lesen in slab, da bi ga gledalec pozabil. Mojstrovina filmski smeti. Čudovita filmska katastrofa. Film, ki si upravičeno zasluži status kultne robe. Film, ki je postal dober šele takrat, ko si je naposled priznal, da je slab. Tako slab, da ga enostavno ni bilo moč prezreti. The Room je svojevrstni dosežek, katerega ni mogoče kopirati. Nesporni zmagovalec za najslabši film vseh časov.

Gradbeni inženir Ivan Locke (Tom Hardy) se po končanem delavniku odpravi na vožnjo, ki bo v nekaj urah popolnoma spremenila njegovo življenje. Najprej ga pokliče nekdanja sodelavka, s kateri je pred časom skočil med rjuhe, sedaj pa sama čaka v bolnišnici, da bo rodila njunega otroka. Sledi telefonski klic žene in dveh najstniških sinov, ki nestrpno pričakujejo njegov prihod domov. Povrhu vsega tega pa mora Locke poskrbeti za kaos, ki vlada na gradbišču večer pred realizacijo izredno pomembnega projekta. Film Locke je film s hkrati preprostim kot tudi zahtevnim konceptom; odvija se v (skoraj) realnem času na eni lokaciji (notranjost avtomobila) in z zgolj enim protagonistom, ki mora v rekordno hitrem času sprejeti cel kup usodnih odločitev. Ali ostati zvest svoji družini ali prevzeti odgovornost za nosečnost skrivne ljubimke? Je kariere bolj pomembna od posameznikove sreče? In predvsem; ali lahko ena odločitev sproži cel kup ostalih odločitev, ki bodo Lockovo življenje obrnile na glavo? Obdržati gledalčevo pozornost za slabo uro in pol s takšno tveganim konceptom je kakopak nekaj, kar se lahko spremeni v bodisi zmagoslavje ali polom. Locke se izkaže za zmagoslavje, saj ima na svoji strani enega najboljših igralcev na svetu; Tom Hardy je v naslovni vlogi preprosto fenomenalen in postreže s svojo daleč najbolj kompleksno in emocionalno predstavo doslej, še posebej zato, ker nam uspe približati lik prešuštnika in lažnivca, ki pa mu vest narekuje, da končno vzame usodo v svoje roke in predvsem ne sledi stopinjam svojega pokojnega očeta, ki ga kot nevidni potnik spremlja med vožnjo skozi noč. Locke je tako izredno posrečen filmski eksperiment, ki bi lahko v vsakem trenutku postal dolgčas, toda namesto tega smo priča dramskemu trilerju z visoko mero suspenza, ob katerem bo gledalec večkrat začudeno ugotovil, da mu srce pospešeno bije, pa četudi je zgolj priča telefonskim pogovorom v avtomobilu. Sklepanje odločitev še nikoli prej ni bilo tako napeto.