Eden od bolj zanimivih vidikov življenja je ta, kako gledamo nanj v različnih obdobjih; ko smo otroci, se svet zdi preprost, enodimenzionalen in posledično tako dolgočasen, da bi najraje čimprej odrasli in tega še bolj podrobneje raziskali. A ko odrastemo in začnemo podzavestno delati evalvacije za nazaj, pogosto pridemo do težkih spoznanj, ki smo ji tedaj kot otroci – kar je razumljivo – spregledali. Nekaj takšnega se zgodi glavni junakinji melanholične drame Aftersun, sicer celovečernega prvenca režiserke in scenariste Charlotte Wells, ki jo je sama označila za izredno oseben, skorajda avtobiografski projekt raziskovanja enako toplega kot tudi kompleksnega odnosa med očetom in hčerko tekom navidez brezskrbnih počitnic v Turčiji. Glavnina filma se odvija, ko je glavna junakinja Sofie stara enajst let in preživlja kratke počitnice s svojim očetom Calumom; ta se je sicer ločil od njene matere, vendar je še vedno močno navezan na hčerko, Sofie pa med dopustom večkrat opazi očetovo nenavadno obnašanje, ki spominja na znake depresije in tesnobe, četudi se Calum venomer trudi svoji hčerki pričarati najboljše počitnice. Aftersun je melanholičen in poetičen film s precej skromno zgodbo, saj se bolj kot na dogodke zanaša na prikaz dinamike odnosa med glavnima junakoma, ki ju s prefinjeno zadržanostjo in igrivostjo odigrata Paul Mescal in Frankie Corio. Nekatere gledalce bo zmotil počasen tempo in pomanjkanje pravega dogajanja, toda – kot že rečeno – Wellsovo ne zanima neka velika zgodba, temveč iskreno razgaljanje bridke grenko-sladke resničnosti, ki se jo mnogi zavedamo šele v dobi odraslosti, še posebej ko trčimo ob dejstvo, da so nam starši svoje težave vedno prikrili zgolj zato, da bi nam polepšali mladost, ki so jo sami očitno izgubili. Malo je filmov, ki bi gledalcu dejansko dali misliti do te mere, da bi celo potočil solzo in Aftersun je takšne vrste film.

Marriage Story, briljantni celovečerec režiserja in scenarista Noaha Baumbacha, ki je na brutalno iskren in hkrati ganljiv način predstavil bridko tematiko ločitve, se uvršča med ene najboljših filmov zadnjega desetletja, zato so bila pričakovanja ob njegovem novem projektu toliko bolj visoka. In če bi rekli, da je White Noise eden od njegovih najbolj ambicioznih in drznih režijskih podvigov v njegovi karieri, se ne bi prav nič zmotili; gre namreč za adaptacijo istoimenskega romana pisatelja Dona DeLilla iz leta 1985, ki je vrsto let veljal za material, ki ga je nemogoče prenesti na veliko platno. Tako roman kot film je težko opisati z besedami, obema bi še najbolj pristajala oznaka tragikomedija absurda, ki pa navkljub časovni distanci dandanes deluje še bolj družbeno relavantno in preroško kot ob njenem izidu v knjižni obliki. Zgodba je postavljena v Orwellovo leto 1984 in prikazuje nenavadno dinamiko v družini Gladney, ki se znajde v boju za preživetje, ko v bliži njenega mesta pride do železniške nesreče, zaradi katere v ozračje prodre velikanski oblak, poln strupenih plinov. Ni potrebno poudarjati, zakaj je White Noise aktualen film; na bridko satiričen in ironičen način secira stanje duha v pandemiji covid-19, kjer so zdravstveni delavci, laiki in teoretiki zarot ustvarjali pravo zmešnjavo lažnih informacij, neumnih idej, alternativnih dejstev in paranoidnih interpretacij resničnosti. Toda bilo bi krivično trditi, da je osrednji motiv Baumbachovega filma sama pandemija oz. obsedeno stanje javnosti ob nevarnosti izbruha strupenih snovi; vezno tkivo tako romana kot filma je posameznikov in kolektivni strah pred smrtjo oz. minevanjem in kako nas ta v najbolj kriznih trenutkih ironično poveže. To sporočilo Baumbach zapakira v enako fascinantno kot tudi naporno gledalsko izkušnjo; odlične igralske predstave (še posebej Adama Driverja in Grete Gerwig), pogosto simpatično montypythonovski humor ter izostren satirični naboj se mešajo s trenutki razvlečenosti, vsebinskega tavanja ter občasnih nevmesnosti, kjer npr. glavni junaki govorijo drug čez drugega in dajejo vtis, kot da se vsakdo izmed njih nahaja v svojem filmu. White Noise je film, ki bo nedvomno razdelil občinstvo na tiste, ki jim bo njegova absurdnost simpatična in po svoje občudovanja vredna ter tiste, ki bodo že po prvi tretjini obupali nad Baumbachovo kakafonijo in lovljenjem lastnega repa.