Ko gledalci prvič uzremo sramežljivo in vase zaprto 9 – letno deklico Cait (letošnje igralsko odkritje Catherine Clinch), se ta skriva na travniku pred svojo številčno družino. Kasneje izvemo tudi, da ima težave z branjem, uriniranjem v posteljo in vključevanjem v družbo, kar je posledica vse prej kot idiličnega odraščanja v vse prej kot za otroka primernem domu. Ko njena mati znova zanosi, se z možem odločita poslati Cait čez poletje na kmetijo njunih oddaljenih sorodnikov, kjer deklica prvič v življenju občuti trenutke sprejetosti, ljubezni in soočanja z občutki minljivosti. The Quiet Girl je tiha, skoraj meditativna in poetična drama o postopnem razbitju oklepa čustvene zavrtosti in strahu, ki ga na svojih plečih nosi nedolžna deklica, obsojena na odraščanje v popolnoma disfunkcionalni in zanemarjeni družini. Kljub tragični zgodbi pa film postreže z mnogimi trenutki drobne sreče in topline, ki jo glavna junakinja potrebuje in takrat tudi gledalec čuti, da se mu je ogrelo srce. Glavna odlika filma je, da ta uspe svojo zgodbo napolniti s pristnimi emocijami, ne da bi se pri tem zatekala k sentimentalizmu ali pomilovanju težavnega položaja glavne junakinje; potrebnih je zgolj nekaj molčečih prizorov, katere poganja čudovito zadržana in hkrati globoko ekspresivna igra Clinchove, da nam lik Cait preraste k srcu in zato tudi bolj intenzivno spremljamo njeno čustveno potovanje po idiličnem irskem podeželju. Pohvalno je tudi, da film večino dialogov ohranja v irskem narečju, kar zgodbi doda mnogo pristnosti, režiser in scenarist Colm Bairead pa že tako dovolj čustveno izkušnjo začini s čudovitimi podobami podeželske narave, tenkočutno glasbo ter umirjenim, venomer melanholičnim vzdušjem. The Quiet Girl lahko brez težav uvrstimo med najbolj emocionalno filmsko izkušnjo letošnjega leta.

Psihološka drama The Whale, večnega filmskega provokatorja Darrena Aranofskyja, se začne v spletni predavalnici, kjer udeleženci s prižganimi računalniškimi kamerami pozorno poslušajo besede inštruktorja Charlija, ki je tudi edini, ki ne pokaže svojega obraza. In to zaradi tragičnega razloga; Charlie je morbidno debel homoseksualec srednjih let, ki se je po tragični smrti svojega fanta popolnoma zapustil in se zdaj s veliko težavo premika po stanovanju; njegovo 270 – kilogramsko telo počasi ugaša, za dobronamerne nasvete njegove negovalke pa mu je malo mar. Edino, kar mu je še preostalo od življenja je poskus, da bi znova navezal stik z odtujeno najstniško hčerko, ki pa do očeta čuti zgolj prezir. The Whale v marsičem spominja na Aranofskyjevo mojstrovino The Wrestler, saj imamo v obeh primerih opravka z zgodbo o samodestruktivnem posamezniku, ki bi rad pred zaključkom svojega življenja popravil grehe iz preteklosti; in tako kot je v prvem to uničujočo naravo ranljivega človeka perfektno zajel Mickey Rourke, je tokrat v ospredju fenomenalni Brendan Fraser v svoji življenjski vlogi, ki seže onkraj sentimentalnega izsiljevanja čustven na račun posameznikovega nezdravega videza in Charlija potretira kot globokega humanista, ki verjame v dobro ljudi in tudi v času, ko se mu življenje izteka, ne podleže cinizmu in sovraštvu do ljudi. Aranofsky se znova izkaže kot mojster prepletanja emocionalnega in gnusnega, slednje je še posebej izrazito v prizorih, ki surovo prikažejo Charlijevo orjaško telo, kar bodo nekateri dojemali kot ceneno eksplotacijo, vendar pa gre v resnici za brutalno svarilo o debelosti, ki pri mnogih ljudeh najpogostejše orodje avtodestrukcije. Poleg izvrstnega igralskega ansambla (poleg Fraserja zasijejo tudi Sadie Sink, Hong Chau, Ty Simpkins in Samantha Morton), v veliko pomoč pa mu je tudi ganljivo dramatična glasba, subtilen humor in odlično izkoriščena omejenost dogajanja (film se skoraj v celoti odvije v notranjosti Charlijevega stanovanja). The Whale je še ena ganljiva in brutalno iskrena mojstrovina, ki jo gledalec zlepa ne pozabi.