Napovedniki za najnovejši celovečerec veterana Stevena Spielbega, napol avtobiografsko dramo The Fabelmans, so dajali vtis, da želi Spielberg znova pihati na dušo oskarjevski publiki s še enim filmom na temo posameznikove ljubezni do sedme umetnosti in iskanja lastne identitete med procesom težavnega odraščanja. In pričujoči film do neke mere izpolni ta pričakovanja; pred gledalcem se odvija zgodba zgodba o Sammyju, ki se že kot otrok zaljubi v film in sanja o dnevu, ko bo lahko postal filmar, vendar ga na poti do tja čaka veliko izzivov, med drugim tudi razumevanje kompleksnega odnosa med sicer dobrosrčnima staršema, ki pa s seboj vlačita cel kup osebnostnih težav; film namreč potegne zanimiv vidik, kjer Sammy preko snemanja dogodkov iz življenja njegove družine sčasoma odkrije luknje v zakonu svojih staršev . Če potegnemo črto, je The Fabelmans na površju še ena od mnogih zgodb o odraščanju mladega umetnika, ki skuša najti svoj prostor pod soncem, hkrati pa razumeti svet okoli sebe in na nek način se Spielberg oklepa preverjene formule; z dobršno mero humorja, za omenjenega filmarja značilne sentimentalne navihanosti in pristnih emocij se pred gledalčevimi očmi odvija poznana zgodba, ki pa proti pričakovanjem nikoli ne zapade v dolgočasje ali monotonost. Veliko razlogov za tako dober rezultat nosi izvrstna igralska zasedba, kjer se poleg novinca Gabriela LaBella še posebej izkažeta Paul Dano in Michelle Williams v vlogah Sammyjevih konfliktnih, vendar toplih in razumevajočih staršev, v epizodnih vlogah pa se izkažejo tudi veteran Judd Hirsch, Seth Rogen in izredno duhoviti David Lynch. A tisto, kar film dela tako posebnega, je več kot očiten dokaz, da je Spielberg svojo zgodbo izkazal z ljubeznijo in presenetljivo veliko mero iskrenosti. Nekatere gledalce bi znalo zmotiti, da je film v prvi vrsti osebna / družinska drama, saj se zgodba ne ukvarja preveč s političnim in družbenim ozračjem tedanjih časov (občasno se dotakne pojava antisemitizma v šolah, vendar na precej osnovni ravni), Spielberg pa tudi v najbolj kruto realističnih trenutkih ohranja visoko mero nostalgičnosti, ki pa tokrat ni preveč moteča. The Fabelmans je eden od Spielbergovih najbolj osebnih in tudi najboljših filmov v karieri.

Za začetek razlaga naslova; banshee je angleški izraz za pravljično žensko bitje, ki s kriki obžalovanja napoveduje prihod smrti in tekom komične drame The Banshess of Inisherin se na več mestih pripeti ravno to; po majhnem irskem otoku potuje stara ženica v črnem, podobna nadnaravnemu bitju, ki preroško naznanja, da bo v kratkem otok zaznamovala tragedija. Vsi otočani so prepričani, da bo ta nastopila zaradi absurdne situacije, ki zavlada med nekdanjima najboljšima prijateljema Padraicom (Colin Farrell) in Colmom (Brian Gleeson); slednji namreč na lepem in brez pravega razloga prekine prijateljstvo, užaloščeni Padraic pa zahteva odgovore za Colmovo nerazumno dejanje, toda z vsakim korakom njun spor pridobiva vse bolj tragične in nasilne razsežnosti. Britanski režiser in scenarist Martin McDonagh ima sicer za sabo že lepo bero odličnih filmov (In Bruges, Three Billboards Outside Ebbing, Missouri), vendar pa je The Banshees of Inisherin brez kančka dvoma njegova največja filmska umetnina v karieri ter presežek na skoraj vseh ravneh. Enako duhovita kot tudi pretresljiva tragikomedija je zaznamovana s prefinjenim britanskim črnim humorjem ter fenomenalnimi igralskimi predstavami tako Farella kot Gleesona, krivično pa bilo pozabiti omeniti čudovita Kerry Condon in Barryja Keoghana v vlogah Padraicove jezične sestre ter mladega fantiča, ki odrašča z nasilnim očetom policistom. McDonagh s poetično občutljivostjo in pikrim realizmom prikazuje kompleksne medčloveške odnose ter predstavi skromno, vendar izredno zanimivo in všečno galerijo likov, ki se vsak na svoj način spopadajo z monotonostjo vsakdana in zatohlostjo okolja, ki nima ambicij pokukati iz sivine povprečja. Film zaznamujejo tudi čudovita hladna fotografija, pristno irsko narečje ter pester izbor ljudske glasbe, ki še dodatno izpostavi melanholično vzdušje zgodbe o razbitem prijateljstvu. The Banshees of Inisherin je briljantna tragikomedija, ki bo obtičala v gledalčevem spominu še dolgo časa, če ne celo za vedno.