Vnovična srečanja z bivšimi prijatelji iz šole alli univerze znajo biti enako zabavna kot tudi travmatična, še posebej zaradi tega, ker se ljudje skozi leta spreminjamo in nekaj, kar nas je združevalo pred petimi ali desetimi leti, nam nenadoma ni več blizu ali pa nas celo razdvaja. S temi občutki se spopada glavni junak komične drame All My Friends Hate Me; Pete, ki je tik pred tem, da svoje dekle zaproti za roko, se pred usodnim korakom odpravi v podeželsko vilo, da bi s svojimi nekdanjimi prijatelji iz univerze praznoval rojstni dan. A kmalu po njegovem prihodu Pete ugotovi, da je ozračje med nekdanjimi prijatelji zelo neprijetno, saj ga pogosto zapisavajo z neprijetnimi vprašanji in pikrimi pripombami, situacijo pa še bolj zaostri prihod popolnega neznanca, ki Peta spravlja ob živce s svojim neodgovornim obnašanjem in aroganco. Prvo, kar je treba poudariti, je to, da se All My Friends Hate Me oglašuje kot komična grozljivka, vendar ta oznaka ne bi mogla biti bolj zgrešena; film se povečini odvija kot črna komedija, medtem ko elementov grozljivke ni nikjer na spregled. Režiser Andrew Gaynord zgodbo resda gradi na presenetljivo učinkovitem suspenzu, saj vse do zadnje tretjine filma ni povsem jasno, v katero smer bo krenilo dogajanja, toda zunaj tega ni moč najti ničesar, kar bi pričujoči film povezovalo z grozljivko; atmosfera je prej neprijetna kot strašljiva, končni razplet pa prav tako ne postreže z ničemer brutalnim ali zastrašujočim. All My Friends Hate Me je na svojevrsten način film o odraščanju oz. fazi odraščanja, ko posameznik ugotovi, da njegove preference iz preteklosti ne bodo nujno našle prostora v sedanjosti, kar seveda izzove konflikt. Igralske predstave so odlične, humor povečini zadane v polno in je tipično britanski, kar pomeni, da v šalah ne manjka cinizma in politične nekorektnosti, Gaynord pa uspešno drži gledalca v napetosti vse do zadnje minute. Zato je nekoliko škoda, da film daje občutek nedokončanosti oz. da nekatere dele zgodbe bodisi poudari in jih nato ignorira ali pa razreši na način, ki ni docela zadovoljiv. Še vedno gra za strupeno in zabavno črno komedijo, ki pa ji manjka nekaj korakov do popolnosti.

Ena bolj pogostih alegorij za naše življenje je vsekakor morje, ki z bodisi mirno gladino ali razburkanimi valovi predstavlja posameznikove vzpone in padce. S te perspektive je prikazana tudi zgodba poetične družinske drame Waves, ki ima preprosto zgodbo; skozi oči brata in sestre spremljamo življenje njune družine, ki se je prisiljena soočiti s tragedijo in v fazi prebolevanja zakrpati ranjene odnose. V prvi polovici filma je fokus usmerjen na Tylerja, obetavnega mladega športnika, ki uživa navidez popolno življenje; je tik pred maturo, ima zvesto in ljubeče dekle, obeta se mu obetavna športna kariera rokoborca, starša pa ga pri doseganju uspehov podpirata, četudi se izkaže, da se za štirimi stenami Tyler podreja strogi očetovi vzgoji, ki skuša iz sina narediti nepremagljivega športnega asa. A ko fant utrpi hudo poškodbo, katero skuša skriti pred družino z jemanjem protibolečinskih tablet, dekle pa mu nepričakovano zanosi, njegova usoda pelje proti tragediji, ki zaznamuje drugo polovico filma, kjer osrednji lik postane Tylerjeva mlajša sestra Emily, katera posluša preboleti težo bratovih grehov, hkrati pa najti prvo iskreno ljubezen. Waves predstavlja idealno mero art-house poetike in grobega realizma, ki natančno, iskreno, ganljivo, vendar nikoli pocukrano secira dinamiko znotraj razbite družine, ki se je prisiljena soočiti z dejstvom, da njeno ogledalo še zdaleč ni tako čisto, kot si je sprva mislila. Poetično valovanje, pospremljeno z igrivim premikanjem kamere ter raznoliko hip-hop in rap podlago, gledalca na subtilen način nagovarja z resnimi družbenimi problematikami (splav, rasizem), vedno pa ostaja zasidrana v srcu družine, ki se enako hitro ruši kot tudi sestavlja nazaj. Waves je družinska saga, ki zaigra na prave ritme in ohrani melodijo humanosti.