Mladinska drama z elementi skrivnostnega trilerja Where the Crawdads Sing predstavlja eno od manjših filmskih presenečenj letošnjega leta; navkljub medlim kritikam je film s “skromnim” proračunom 24 milijonov dolarjev zaslužil skoraj petkrat več in požel izredno pozitivne odzive s strani občinstva. Ti odzivi so po svoje razumljivi, saj gre za film, ki močno cilja na gledalčeva čustva, še posebej mlajše občinstvo ter venomer prepleta romantično melodramo s sodnim trilerjem o najstniški izobčenki Kyi, ki že od malih nog živi sama v razpadajoči koči na obrobju njenega edinega zaveznika v življenju; močvirja. Kya, ki jo je glavnina družine zapustila (predvsem zaradi njenega nasilnega očeta), je na začetku filma glavna osumljenka v preiskavi domnevnega umora priljubljenega športnika, s katerim se je pred tem zapletla v težavno razmerje. Na tem mestu začne film pripovedovati zgodbo skozi flashbacke, ki razkrijejo težavno odraščanje glavne junakinje, njene ljubezenske brodolome ter vse prej kot vzorne odnose z ljudmi, ki jo obravnavajo kot mestno čudakinjo. Ena od odlik filma je nedvomno čudovita fotografija, ki gledalca s poetičnimi prizori narave močvirja rahlo odmakne od krute realnosti, s katero se sooča glavna junakinja. Druga in še pomembnejša odlika pa sta glavni igralki v vlogi tako otroške kot odrasle Kye; tako Jojo Regina kot Daisy Edgar-Jones postrežeta s čudovitima predstavama, še posebej s pomočjo močno izrazite obrazne mimike, ki večkrat pove mnogo več kot nešteto dialogov v filmu. Ravno zaradi njune močne prezence je gledalec emocionalno vpleten v zgodbo, pa četudi ga bo morebiti bolj zanimala življenjska usoda glavne junakinje kot pa (vsaj z vidika filma) pogosto nevmesno vstavljena zgodba o sodnem procesu in iskanju odgovornega za okruten umor. Z drugimi besedami; Where The Crowdad Sing bi bil bistveno boljši film, če bi se zgolj osredotočal na težavno odraščanje glavne junakinje in popolnoma opustil misterij okoli zločina, katerega končni razplet tako ali tako ne predstavlja nobenega presenečenja. Kljub določenim nerazvitim delom zgodbe in nevmesnim elementom kriminalke pa gre za povsem solidno in neškodljivo mladinsko melodramo, ki zaigra na prave čustvene strune.

Kanadska drama Scarborough, posneta po istoimenskem romanu pisateljice Catherine Hernandez, služi kot filmska razglednica naslovnega okrožja kanadske prestolnice Toronto, ki velja za pribivališče pretežno revnejšega in rasno raznolikega prebivalstva. Film se sicer osredotoča na tri otroke, ki prihajajo iz razbitih družin in se naključno srečajo na dopolnilnem pouku, ki ga vodi dobrosrčna učiteljica Hina; Bing je sramežljiv deček, ki je z mamo zbežal pred njenim nasilnim možem, Sylvie živi v družini z invalidnim očetom, utrujeno mamo ter avtističnim bratcem, medtem ko je Laura obsojena na življenje z zadrogirano mamo ter impulzivnim očetom, sicer nekdanjim pripadnikom neonacistične tolpe. Vse našteto se zdi kot skupek stereotipov, vzetih iz filmov o življenju revnih ljudi in lagali bi, če rečemo, da se Scarborough kljub dobrim namenom teh ne oklepa; film sicer odlikuje pristni realizem, močne igralske predstave, še posebej s strani otroških igralcev ter nekonvencionalni pripovedni pristop, ki gledalca hkrati opominja na krutost vsakdana nedolžnih otrok, hkrati pa v majhnih podrobnostih najde simbolično luč upanja. Škoda le, da smo usode glavnih junakov videli že neštetetokrat in Scarborough s tega vidika ne predstavi ničesar novega; otroci, ki živijo pri zadrogiranih, neodgovornih, nasilnih ali močno požrtvovalnih starših, so liki praktično vsakega filma o odraščanju in pričujoča drama zgolj kompetentno reciklira že videne klišeje, četudi ti uspejo ohraniti določeno mero pristnosti. Še večja težava filma pa je njegovo prizadevanje, da bi poleg osrednjih treh junakov razgalil življenja tudi ostalih likov, vendar pa mu za to zmanjka časa in kot celota ostaja rahlo napol sprečen filmski dokument, ki bi se moral gledalca dotakniti bistveno bolj kot sicer. Nekateri liki dobesedno izginejo iz zgodbe in o njih ne izvemo ničesar pomembnega (npr. Laurin oče), hkrati pa so v zgodbo vnešeni tragični dogodki, ki pa zavoljo neobičajnega pripovednega toka izpadejo kot zgolj naključne nesreče ne pa nekaj, kar bi nas moralo ganiti. Scarborough je film z dobrimi nameni, ki mu marsikaj uspe, žal pa tudi nekajkrat spodrsne, zato obtiči v zlati sredini.