Komaj dobro uro dolga drama Splinters v ospredje postavlja štiri like; sramežljivega najstnika Boja in njegovo ovdovelo in utrujeno mati Anno ter Bojevega srednješolskega učitelja Davida in njegovo hčerko Joan. Četverica se nahaja v težkem življenjskem obdobju; Bo skuša preboleti smrt svojega očeta, ki je iznenada storil samomor, Anna in David, ki se je pred kratkim ločil od žene, navežeta tesno prijateljsko s konfliktnimi čustvi, medtem ko Joan nudi pomoč Boju pri iskanju denarja, ki ga naj bi v gozdu zakopal šef njegovega pokojnega očeta. Splinters ni film dejanj, ampak občutkov; statična kamera beleži vsakdanje pripetije osrednjih junakov in preko bežnih dialogov razgali njihove odzive na življenjske stiske. Osrednji motiv filma je sicer žalovanje oz. prebolevanje, vendar pa si film hkrati prizadeva, da bi svojim junakom nakazal negotovo, vendar morebiti svetlo pot v prihodnost. Režiser in scenarist Jon Corum uspe prikazati vsakdanjik malih ljudi na neobremenjen, iskren in avtentičen način, četudi se pri pripovednem toku močno naslanja na filmski naturalizem kot čustveno izpovedovanje zgodbe, kar je tvegana, vendar pohvalna poteza. Splinters ni film, ki ga zanimajo spremembe vedenja glavnih junakov, ampak bolj čustveni temelji, na katerih sklenejo, da je napočil čas za spremebo. Ker gre za majhen in neodvisen film, to s seboj prinaša nekatere pasti kot npr. na trenutke lesena igra (še posebej Paul Gordon kot David je nadležno statičen in neizrazit) ter ponekod razvlečeni prizori, toda kot celota je Splinters prepričljiva drama o odraščanju, prebolevanju izgube ter iskanju poti v (upajmo) lepšo prihodnost.

Kanadska drama All My Puny Sorrows, sicer filmska adaptacija istoimenskega romana pisateljice Miriam Toews, se dotika ene od najbolj bolečih intimnih težav posameznika; žalovanje. Osrednji junakinji knjige in filma sta sestri Yoli in Elf Von Riesen, ki sta kot najstnici odraščala v strogem verskem okolju, medtem ko ju je doba odraslosti odpeljala daleč stran od sledenja božjim zapovedim; Yoli je neuspešna pisateljica, ki se nahaja sredi ločitvenega postopka, medtem ko je Elf postala mednarodno priznana pianistka s težkimi duševnimi težavami, ki so posledica njenega neuspešnega soočenja z nenadnim samomorom njunega očeta. Ko Elf po neuspešnem poskusu samomora pristane v psihiatrični bolnišnici, se preostanek družine zopet zbere na kupu, da bi ji priskočili na pomoč, Yoli pa izkoristi bolečo izkušnjo za krpanje odnosov s sestro, ki je vse bolj obsedena s smrtjo. All My Puny Sorrows je v prvi vrsti film, ki se osredotoča na težaven, vendar vedno topel odnos med glavnima junakinjama, hkrati pa se skuša poglobiti v njuno dojemanje življenja in smrti (oz. iskanja globjega smisla življenja), bolečo zgodbo o izgubi pa skuša omehčati z občasnimi humornimi vložki, ki na srečo nikoli ne izpadejo nevmeseno, prisiljeno ali pa žaljivo. Režiser in scenarist Michael McGowan spretno lovi ravnotežje med komedijo (četudi je te zelo malo) in dramo, z zgodbo pa želi močno zaigrati na gledalčeva čustva, ne da bi se ta ob tem počutil ogoljufano. Ta naloga mu dobro uspeva, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, med katerimi najbolj zablesti Alison Pill kot Yoli. A navkljub vsem močnim platem ter kompetentni izvedbi se zdi, da filmu nekaj manjka, morebiti bolj poglobljen vpogled v problematike, ki se jih loteva, saj venomer plava na površju in nikoli ne doseže čustvene intenzivnosti, ki bi jo od tako srce parajoče zgodbe pričakovali. All My Puny Sorrows je tako nepopoln, rahlo površinski, vendar še vedno očarljiv film o izgubi in prebolevanju.