Potem ko sta se Kris in Naomi pred desetimi leti iznenada in brez pojasnila razšla, se dvojica – zdaj oba v dobi težavne odraslosti – nekega večera znova sreča in poskuša ne zgolj obuditi spomine na mladost, temveč skleniti neporavnane račune iz preteklosti ter hkrati drug drugemu ponuditi refleksijo življenj do tega usodnega trenutka. See You Then je intimna dialoška drama, ki se premeteno oklepa pravil filmskega minimalizma z osredotočanjem na dialoge ter postopen razvoj težavnega odnosa med osrednjima likoma, ki ju odlično odigrata Pooya Mohseni in Lynn Chen. Celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Mari Walker, ki se je že pred tem uveljavila kot umetnica, ki veliko pozornosti namenja prikazu vsakdanjih težav LGBT skupnosti in vprašanju spolne identitete, uspe na nevsiljiv, sofisticiran in subtilen način gledalcu predstaviti nekatere najbolj občutljive teme sodobnega časa kot so transspolnost (glavnina filma je namenjena razlagi Krisovega duševnega stanja po odločitvi o spremembi spola) ter posameznikova razklanost med svobodnim izražanjem ali sledenjem nenapisanim družbenim normam. Kar bi lahko v rokah manj veščih režiserjev izpadla kot osladna pridiga, v primeru filma See You Then deluje kot prizemljena karakterna študija, ki gledalcu odpre oči do te mere, da se začne sam spraševati, če je življenje, ki ga ima pred sabo, res tisto, po čemer je venomer hrepenil in ali je napočil čas za spremembe. Seveda pa vse to ne bi imelo učinka brez dveh ključnih sestavih za tovrstne filme; že omenjeni odlični glavni igralki ter spretno spisani – in predvsem življenjski – dialogi, pospremljeni z melanholično glasbo ter navdihujočim vzdušjem, ki uspešno lovi ravnotežje med grenkobo in sladkostjo vsakdana. See You Then je ganljiva, duhovita in predvsem s pristnimi emocijami nabita drama o tem, da čas ne zaceli ran, če na to ljudje nismo pripravljeni.

Vse, kar je narobe s sodobno čezlužniško komedijo, je moč najti v umotvorih Judda Apatowa; strašansko razvlečene in površinsko izpeljane zgodbe o nezrelih tipih v srednjih letih, ki navdušeno kadijo travo ter religiozno obožujejo pornografijo (ker… trava + pornografija = smešno), vulgarni dialogi, ki povečini skušajo izvabljati smeh z neprestanimi kletvicami ali dolgočasnimi šalami o penisih in vaginah, seveda pa nobena slaba komedija ne sme gledalca prikrajšati za lenobne popkulturne reference, ki so po Apatowi logiki zabavne zgolj zato, ker omenjajo nekaj oz. nekoga popularnega. Da se Apatow v skoraj dveh desetletjih ni spremenil na bolje, ampak kvečjemu na slabše, dokazuje tudi njegov najnovejši celovečerec The Bubble, ki bi ga najlažje opisali kot ponesrečen poskus ustvarjanja samoironične satire o težavnem položaju Hollywooda v času pandemije koronavirusa. Vsaj na papirju se ideja zdi obetavna; skupina igralcev v nekem angleškem dvorcu skuša posneti šesto nadaljevanje akcijske uspešnice ‘Cliff Beasts’, vendar se pri tem srečuje z absurdnimi varnostnimi ukrepi ter lastnimi egi, zaradi katerih med člani muhastega igralskega ansambla izbruhnejo prepiri. V zgodbi se tako skriva potencial, ki pa ga Apatow ne izkoristi, saj je njegov smisel za humor preveč bebav, na prvo žogo in premalo sofisticiran za tako zahteven podžanr, kot je satira. The Bubble je temu primerno dve uri (pre)dolga filmska mizerija brez poante, ki izgleda kot prvi osnutek šal amaterskega komika in žalitev za gledalčevo inteligenco. Še več; The Bubble sploh ni komedija, ampak antikomedija oz. komedija, kjer je najbolj smešno to, da ni nič smešno. Tu ni moč najti niti ene pogojno zabavne šale, všečnega lika ali karkoli zanimivega, kar pa od Apatowa že nekako pričakujemo, zato je pričujoči film težko označiti za razočaranje. Je točno tisto, kar se od omenjenega filmarja pričakuje; razvlečena slaba šala brez poante.