Ob ogledu morbidne satire Maps to the Stars kanadskega filmskega mojstra Davida Cronenberga je neizogibno potegniti vzporednice s kultnim misterioznim epom Mulholland Drive enako vizionarskega in drznega filmarja Davida Lyncha. Oba filma se na svojevrstni način lotevata moralne in čustvene izpraznjenosti hollywoodskega jet-seta, vendar gre Cronenberg v svoji interpretaciji sprevržene tovarne filmskih sanj še korak dlje in izpostavi vidik, o katerem se nerado govori; o incestoidnosti zvezdniške smetane, ki se dobesedno plodi med seboj in ustvarja mini različice same sebe oz. za oči javnosti retuširane podobe moralno superiornih razumnikov in umetnikov. Zgodba filma je strukturirana po koščkih in šele nekje na polovici ustvari smiselno povezavo; mlada Agatha, ki ima močne opekline po obrazu in rokah, skuša v Hollywoodu najti svojega brata, otroškega zvezdnika Benjia in se zaposli kot pomočnica odslužene igralke Havane, ki se pripravlja za nastop v predelavi starejšega filma, v katerem je nastopila njena sadistična mama. Tragične kot tudi precej duhovite usode osrednjih treh likov gledalca popeljejo skozi dekadenco Hollywooda in Cronenberg pri tem pričakovano ne pozna nobene milosti. Maps to the Stars je politično nekorektna, bizarno zabavna in prebrisana satirična groteska, ob kateri se bo gledalec večkrat nasmejal, pa četudi se ne bi smel, hkrati pa bo se bo venomer soočil s subtilno kritiko incestoidnega, moralno sprevrženega in čustveno izpraznjenega Hollywooda, kjer sta edini vredno slava in denar. K temu dodajmo še odlične igralske predstave, kjer dominira predvsem veteranka Julianne Moore v vlogi Havane in končni rezultat je filmski sinonim klofute, ki si jo Hollywood še kako zasluži.

Tujec, znameniti roman francoskega absurdista Alberta Camusa, je svetu predstavil lik Mersaulta, antipatičnega in čustveno otopelega uslužbenca v Alžiriji, ki svet okoli sebe dojema kot zaporedje nesmiselnih in absurdnih dogodkov. Vsaka njegova reakcija sploh ni reakcija, ampak zgolj nemo opazovanje kaosa, ki ga nekajkrat povzroči tudi sam in sila podobna situacija se odvija v skrivnostni drami Sundown mehiškega filmarja Michela Franca, ki je znan po tem, da s svojimi filmi močno deli občinstvo in ga vedno znova provocira. Glavni (anti)junak filma je depresivni in vase zaprt Neil (Tim Roth), ki skupaj s svojo sestro in njenima otrokoma preživlja počitnice v sončnem Acapulcu. Ko njihov mir prekine telefonski klic o smrti njune matere, četverica na hitro spakira kovčke in se odpravi na letališče, tam pa Neil prizna, da je v hotelu pustil potni list, zato sestri in otrokoma predlaga, da skočijo na letalo, sam pa bo se vkrcal na naslednjega. A izkaže se, da Neil tega nima v načrtu; pravzaprva nima v načrtu ničesar. Najame sobo v nekem hotelu in preživlja dneve na plaži Acapulca, se spusti v razmerje z domačinko, popiva z lokalci na plaži ter ignorira sestrine klice na pomoč. Sundown je navkljub skromni dolžini 80. minut precej naporen in problematičen film, saj gledalcu nudi vpogled v svet glavnega lika, s katerimi se je praktično nemogoče identificirati, še posebej zato, ker mu Franco (namenoma) ne doda nobene globine in ga zreducira na pozicijo možakarja, izrezanega iz kartona. Močno podcenjeni igralec Roth svojo vlogo kakopak opravi z odliko in je več kot kos zahtevni nalogi, Franco pa s skoraj poetično fotografijo ter umirjenim tempom izvrstno ujame občutke čustvene otopelosti in brezciljnosti sveta, v katerem je ujet glavni junak. Žal pa ta pristop filmu škoduje kot bumerang, še posebej, ker v svoji absurdnosti ne gre do konca, ampak v zadnji tretjini na hitro spaca skupaj klišejsko in za lase privlečeno zgodbo z nevmesnimi akcijskimi sekvencami ter nameno dvoumnim koncem, ki pa pri gledalcu zbudi vprašanje o tem, zakaj bi mu za karkoli v filmu moralo biti mar. Drugače povedano; Sundown je film, ki mu v stilu predstavljene zgodbe ni mar za zgodbo in like, vendar to počne na tak način, da tudi gledalcu sčasoma postane vseeno.