Vsakdanjik brezdomcev je nedvomno ena najbolj perečih in kompleksnih problematik sodobnega časa, še posebej, če mora občutke, ko nimaš strehe na glavo, na lastni koži okusiti nedolžen otrok. Pretresljiva drama Topside, sicer kolaboracije med režiserjema Loganom Georgeom ter Celine Held, ki je film tudi spisala in v njem odigrala glavno vlogo (hkrati gre za njun celovečerni prvenec), je zgodba o Nikki, mladi narkomanki in prostitutki ter njeni petletni hčerkici Little, ki prebivata v tunelih pod podzemno železnico v New Yorku in se s težavo prebijata čez lakoto, hlad in brezup, hkrati pa sta venomer na begu pred policijo in socialnimi delavci, ki bi ju radi ločili. Zaradi napovedi renovacije tunelov sta mati in hči prisiljeni zapustiti svoje bivališče in poiskati zavetje “tam zgoraj” v velikem mestu, vendar kako najti prostor pod zvezdami, če pa nimaš kam? Topside v dokumentaristično grobem slogu sledi glavnima junakinjama na poti do cilja – ki morebiti sploh ne obstaja – hkrati pa uspe brez odvečnega sentimentalizma in patetike prikazati srce parajočo zgodbo o materi in hčeri, ki druga drugi ne moreta veliko nuditi, vendar druga za drugo hkrati živita. Njun boj je sicer pogosto zaznamovan z žanrskimi klišeji socialnih dram, a tej napaki lahko pogledamo skozi prste, saj George in Heldova venomer ohranjata močno stopnjo realizma, hkrati pa iz zgodbe uspeta zluščiti tudi skoraj poetični simbolizem upanja, ki ni zajet v svetlobi, ampak zvezdah. Odlične igralske predstave in subtilno obravnavanje problematike brezdomstva odtehtajo nekatere šibkosti filma, ki so najbolj razvidne v zadnji tretjini; medtem ko sta prvi dve tretjini v osnovi prikazani skozi perspektivo otroka, ta v preostanku zgodbe nenadoma postane stranski lik in je več pozornosti usmerjene na mater in njena prizadevanja, da bi hčerki prinesla nekakšno upanje. Ravno ta zasuk naredi film rahlo nepopoln, saj se zdi, da otrokova zgodba obvisi v zraku, čeprav se film uspe odkupiti s pretresljivim koncem, ki bo najverjetneje delil mnenja gledalcev. Topside ima tako nekaj začetniških napak, toda njegovo sporočilo o srhljivosti brezdomstva je preglasno, da bi ga preslišali.

Paul Thomas Anderson je sinonim za filmsko kvaliteto, še posebej po zaslugi številnih modernih klasik, ki jih je zaporedno ustvaril v zgolj zadnjih 15. letih; There Will Be Blood, The Master, Inherent Vice in The Phantom Thread so vsi po vrsti unikatni, prisrčno provokativni in mojstrsko spisani filmi, zato so bila pričakovanja ob njegovem novem celovečercu, nekakšni nostalgični razglednici turbolentnih 70. let z naslovom Licorice Pizza, kakopak visoka. Film je sladko-grenka pripoved o otroškem igralcu Garyju Valentinu (Cooper Hoffman, sicer sin pokojnega Phillipa Seymour Hoffmana) in fotografinji Alani (Alana Haim), ki se navkljub očitni privlačnosti, vendar pa toliko bolj problematični starostni razliki (Gary je star 15, Alana pa 25), ne zapleteta v intimno razmerje, zato pa se kot prijatelja in poslovna partnerja pri prodaji vodnih postelj zapleteta v številne absurdne, zabavne in tudi žalostne situacije, ki služijo kot refleksija napetih časov predsedovanja Richarda Nixona, vietnamske vojne, hipijevstva in naftne krize. Na nek način bi lahko rekli, da želi Anderson s pričujočim filmom doseči tisto, kar je uspel Quentin Tarantino z epom Once Upon A Time… In Hollywood, vendar pa žal z bistveno slabšim rezultatom. Licorice Pizza je kljub zavidanja vredni produkciji, odličnim soundtrackom in nekaterim solidnim igralskimi predstavam daleč najslabši Andersonov film, ki bi ga najlažje opisali z dvema pridevnikoma; dolgočasno in nesmiselno. Filmu spodrsne že pri osrednjih likih, ki nista pretirano zanimiva in simpatična, povrhu tega pa še delujeta sila nenaravno; Gary, ki naj bi bil 15 – letnik v srednji šoli, se obnaša kot poslovnež v srednjih letih, Alana pa je navezana nanj brez pravega razloga in zgolj brezciljno tava iz enega prizora v drugega. Enako težavna je tudi zmedena struktura filma, ki deluje kot nepovezana zlepljenka napol spečenih idej, ki kot celota ne vodijo nikamor in ne dajejo veliko razlogov, da bi gledalcu moralo biti za karkoli mar. Tudi številni cameo nastopi znanih igralcev kot so Sean Penn, Tom Waits in Bradley Cooper, so bolj ali manj zgolj mašilo in samo še dodatno podkrepijo spoznanje, da smo priča filmu, ki ne ve, kaj bi sam s sabo. Licorice Pizza je film, ob katerem gledalec pošteno občuti pošastno dolgi dve uri, kolikor traja in tudi, ko se dokoplje do konca, bo najverjetneje obtičal z vprašanjem: “Kaj točno sem sploh gledal?”