Predmestja v filmih že od nekdaj igrajo vlogo boleče realističnega kontrasta med tem, kar želimo videti in tistim, kar se dejansko nahaja pred našimi očmi. Za navidez mirnimi soseskami z razkošnimi hišami, urejenimi travniki in visokimi ograji se ponavadi skrivajo razbiti zakoni, droge, alkoholizem, seksualna nepotešenost, ksenofobija, homofobija ter različne oblike moralne sprevrženosti. Psihološka drama Little Children je postavljena v predmestje Bostona in skozi naracijo tretjeosebnega pripovedovalca predstavi zgodbi dveh posameznikov, katera usoda po spletu (ne)srečnih naključij spravi skupaj; Sarah (Kate Winslet) je intelektualka, ki je pustila kariero za vlogo matere 4 – letne deklice, hkrati pa je ujeta v hladen zakon z možem, ki je odvisen od spletne pornografije, medtem ko ima Brad (Patrick Wilson) sicer urejeno družinsko življenje z ljubečo ženo in malim sinkom, vendar pa močno hrepeni po intimnosti. Sarah in Brad se po nekaj srečanjih spustita v vroče razmerje, medtem ko je ostala soseska na robu moralne panike, saj se vanjo vseli obsojeni spolni prestopnik s pedofilskimi nagnjenji. Little Children bi lahko označili za nekoliko drznejšo verzijo oskarjevske uspešnice American Beauty, saj z dobršno mero črnega humorja in bridke satire razgali ne zgolj umazanijo, ampak tudi skrita hrepenenja ameriških predmestij, s poudarkom na romanci med Sarah in Bradom pa vleče mnogo vzporednic z literarno klasiko Madame Bovary, saj gledalca provocira z vprašanji o tem, če je zavoljo boljšega življenja res pametno žrtvovati vse, kar si zgradil do tega trenutka oz. v primeru Sarah in Brad njuni družini. S tega vidika se zdi, da je zgodba z obsojenim pedofilom nekoliko nepotrebna, vendar to ne drži, saj preko nje režiser in soscenarist Todd Field razgali zadušljivost in čustveni sadizem okolja, v katerem je osrednja dvojica obtičala. Da so nam osrednji liki in njihove čustvene prigode še toliko bližje, poskrbi predvsem odlična igralska zasedba z vrhunskima Winsletovo, Wilsonom in predvsem Jackiejem Earle Haylejem v vlogi obsojenega pedofila, ki tako občutljivo problematiko približa gledalcu na sofisticiran, vendar nikakor sentimentalen način. Little Children je tako še eden od filmov, ki si ne zatiska oči pred grozo ameriških predmestij.

Družbeno marginalizirane skupine se navkljub čezlužniški progresivni drži le redko znajdejo na velikih platnih, ne da bi bile ob tem obravnavane z dobršno mero pomilovanja in melodramatičnosti. In vsaj na prvi pogled se zdi, da je tudi mladinska komična drama CODA takšne vrste film; glavna junakinja je Ruby Rossi, ki odrašča v gluhonemi družini, medtem ko sama težav s sluhom nima in s pomočjo znakovnega jezika pomaga očetu in starejšemu bratu pri opravljanju ribiškega posla. In že ko se zdi, da je Ruby svoje življenje po končani srednji šoli v celoti posvetila družini, učitelj petja prepozna njen talent in jo postavi pred težko preizkušnjo; bo po končani šoli nadaljevala izobraževanje na univerzi in sledila pevskim sanjam ali pa bo zapisala svojo zvestobo družini, ki močno potrebuje njeno pomoč? Kot že rečeno, ima film CODA ves “potencial”, da se pred očmi gledalca odvije kot solzava drama, vendar režiser in scenarist Sian Heder na srečo ne pristaja na takšne preproste rešitve. Namesto tega smo deležni ganljive, presenetljivo duhovite in očarljive zgodbe, ki z ravno pravšnjo mero sentimentalnosti in življenjskosti razgali težavno odraščanje dekleta, ki je razklano med brusenjem pevskega talenta in skrbjo za dobrobit družine. Kar pa je še posebej občudovanja vredno; Heder razbija stereotipe o gluhih osebah z vključitvjo sofisticiranega humorja, pohvalno pa je tudi to, da pomemben del zgodbe predstavlja tudi znakovni jezik gluhih, ki tokrat v filmu ni zgolj za okras, ampak kot vzdušno pripovedno sredstvo. Tako dober rezultat pa ne bi bil dosežen brez pomoči odlične igralske zasedbe (Emilia Jones s svojo prisrčno prezenco vsekakor spada med najbolj obetavne mlade igralske upe) in uravnoteženega merjenja zbadljive komedije in tople človeške drame. CODA tako preseže okvirje solzave drame o vsakdanjih težavah gluhih ljudi in gledalcu sporoča, da je treba človeku včasih prisluhniti s srcem, ne pa zgolj z ušesi.