Eden od najpomembnejših ameriških piscev Cormac McCarthy je poleg svojega unikatnega (in za mnoge nevzdržnega) pripovednega sloga znan tudi po delih, v katerih si zastavlja vprašanja o moči vere v Boga in v kakšnem eksistencialnem položaju sta personifikacija višje sile ter njen služabnik oz. vernik. Pa vendar McCarthy še nikoli ni bil tako brezkompromisno krut in iskren kot v gledališki igri The Sunset Limited, ki spregovori o dveh osebnostno raznolikih posameznikih, ki sta ločena po barvi kože, vendar ju združuje nenavaden dogodek; poskus samomora. V filmski adaptaciji igre, za katero je McCarthy tudi napisal scenarij, medtem ko jo je režiral igralski veteran Tommy Lee Jones, spremljamo Belega (Lee Jones), klinično depresivnega akademskega profesorja, ki zase trdi, da je pesimistični realist in ga prepričanje, da vsaka še tako lepa in čudovita stvar na tem svetu slej ko prej zbledi, pripelje do ponesrečenega poskusa samomora, vendar ga pred usodnim dejanjem reši Črni (Samuel L. Jackson), nekdanji kaznjenec, ki je med prestajanjem kazni spoznal Boga. Črni povabi Belega v svoje skromno stanovanje in dvojica se zaplete v dolg pogovor, kjer sta na preizkušnjo postavljeni njuna popolnoma različna pogleda na življenje. The Sunset Limited je igra, ki jo je težko spraviti v gledljivo filmsko obliko, pa vendar Lee Jonesu ta izziv uspe dokaj dobro, četudi se film nikoli docela ne uspe znebiti “gledališkosti” materiala. Sočni McCarthyjevi dialogi in pričakovano odlična igralska nastopa igralskih veteranov poskrbijo, da film kljub statičnemu / klavstrofobičnemu dogajanju nikoli ne izpade (preveč) dolgočasno. Še vedno pa ostaja dejstvo, da je The Sunset Limited film, ki od gledalca zahteva veliko pozornosti in potrpljenja, prav tako pa pripravljenost na to, da vendarle ugotovi, da na tem svetu vse stvari niso črno-bele in da imata tako neozdravljivi optimizem in uničujoči negativizem svoje plasti, vredne raziskovanja.

Sin-Dee Rella je gobezdava in odločna transspolna prostitutka, ki se po 28 dneh prestajanja zaporne kazni na božični večer znova znajde na pločnikih Los Angelesa. Ko ji prijateljica nehote izda, da jo je v času, ko je bila v zaporu, njen zvodnik prevaral z eno od njegovih “varovank”, se Rella odpravi na kaotični izlet skozi mesto angelov, ki je zaznamovano tako z (povečinimi lažnim) bliščem in naraščujočo bedo. To je okvirni zaplet komične drame Tangerine, celovečerca enega od najvidnejših predstavnikov ameriškega neodvisnega filma Seana Bakerja, ki je znan po prav posebnem občutku za portretiranje kaotičnega, zabavnega in bridkega vsakdana posebnežev, potisnjenih na rob družbe. Baker je mojster tkanja malih zgodb o malih ljudeh in tudi v primeru Tangerine ni nič drugače; občudovanja vredno je predvsem to, da Baker subtilno in brez lažne hollywoodske sentimentalnosti naslovi občutljivo tematiko transspolnosti oz. pri identifikaciji transspolnih oseb preseže zgolj površinske oznake in ji predstavi v kompleksni in večplastni luči. Rella, ki jo fenomenalno upodobi Kitana Kiki Rodriguez, se sooči s konfliktom, ki se ne vrti (zgolj) okoli njene spolne identitete, ampak namesto tega izpostavi težavo, s katero se lahko poistovetimo vsi; z zlomljenim srcem. Z dobršno mero trpkega humorja, menjavanja barvitih lokacij in predstavitve majhne, pa vendar izredno zabavne galerije ekscentričnih likov nas Baker popelje na prikupno čudaško potovanje, kjer ob vsem humorju in odštekanih situacijah ne pozabi na iskreno in necenzurirano prezentacijo bednega življenja prostitutk v mestu angelov. Film, posnet z iPhone kamero, s svojim gverilskim stilom, naturalistično igro in izrazitim pripovednim minimalizmom, venomer ohranja tisto pristno življenjskost, katero dosežejo zgolj redki filmi. Tangerine je nedvomno ena od malih mojstrovin vzpenjajočega filmarja, ki je zgolj predigra za njegove filmske klasike, ki so sledile.