Celovečerni (in zaenkrat tudi edini) režijski prvenec Lance Hammerja, ki se je do leta 2008 izpopolnjeval predvsem na področju filmskih vizualnih učinkov, je unikaten že zaradi lokacije, kjer se film odvija; zgodba je postavljena v ruralno področje zvezne države Mississippi, v ospredju pa je družina temnopoltih, katere hkrati loči kot tudi združi osebna tragedija. Lawrence je zadržan in depresiven mož srednjih let, ki živi v hiši nasproti svoje svakinje Marlee, nekdanje odvisnice od mamil ter njenega 12 – letnega sina Jamesa, katerega oče je Lawrencev brat. Po smrti slednjega se odnosi med trojico močno ohladijo, vendar pa kmalu postane jasno, da drug brez drugega ne morejo; Marlee bi rada znova odprla bencinsko črpalko svojega pokojnega moža, James skuša poplačati dolgove lokalnim preprodajalcem mamil, Lawrence pa se po neuspešnem poskusu samomora prebija skozi življenje popolnoma osamljen in razočaran. Kot je moč pričakovati po krajšem opisu, je Ballast precej depresiven film, ki ne odvrača pogleda od občutljivih družbenih problematik kot so samomor, duševna stiska, zloraba in globoke osebne travme, zato ni povsem priporočljiv tistim, ki od filmov pričakujejo razvedrilo. Ballast je boleče realen film, ki ne ponuja enostavnih odgovorov, glavne junake pa večino časa pusti tavati v primežu revščine, negotovosti ter nasilja, hkrati pa brez odvečne politične korektnosti in sentimentalnosti nagovori gledalca o strahotnem položaju mnogih temnopoltih, ki so na ameriškem podeželju prepuščeni sami sebi oz. svoji bedni eksistenci. Hammer z umazano in grobo fotografijo ter skrbnim sledenjem likom, s katerimi se gledalec nemudoma čustveno poveže (tudi po zaslugi odličnih igralskih predstav), odpre vpogled v svet, ki ne bi smel biti pozabljen in ne pridiga ali moralizira, temveč dokumentaristično popisuje težaven vsakdan ljudi, ki nimajo veliko sreče v življenju. Pa vendar je glavna odlika filma ta, da Hammer svoje junake ne podvrže pasivnosti in dramatiziranju, temveč jih razgali kot ranjene posameznike, ki se trudijo zapustiti začaran krog revščine in doseči neke višje cilje v življenju. In četudi Ballast ne ponudi katarzičnega epiloga (nenadni konec bo najverjetneje marsikoga zmotil), je še vedno izredno iskren, pristen, emocionalen in nefiltriran vpogled v življenja ljudi, ki so med nami, vendar se zanje ne zmenimo.

Filmov na temo srednješolskih strelskih pohodov je ogromno, zato je na tem področju vse težje najti nekaj inovativnega, provokativnega in svežega. Mladinska drama The Fallout omenjeno problematiko predstavi skozi perspektivo preživele žrtve strelskega napada, ki se mora skozi težko življenjsko lekcijo naučiti izražati lastna čustva in se bolje zavedati sveta okoli sebe. Glavna junakinja filma je povsem običajna najstnica Vada, ki se po streljanju na svoji šoli ni zmožna vključiti nazaj v normalno življenje; preganjajo jo nočne more, le redkokdaj zapusti hišo in se emocionalno zapira pred svojimi starši, mlajšo sestro in vrstniki, edino uteho pa najde v vrstnici Miji, sicer odlični plesalki, ki se prav tako kot ona ne uspe znebiti občutkov strahu, osamljenosti in jeze. Kot že rečeno, je The Fallout film o žrtvah in o prebolevanju travme, pri tem pa je iskren, nesentimentalen, subtilen in mestoma celo duhovit, čeprav film kompetentno ohranja ravnotežje med emocionalno dramo in trpkim humorjem. Odlika filma je tudi ta, da režiserka in scenaristka Megan Park (gre za njen celovečerni režijski prvenec) razume ciljno publiko in portretira najstnike v realistični luči in četudi na več mestih zgodba krene v vode družbenega komentarja o nadzoru orožja v ZDA, je The Fallout vse prej kot političen film. Pravzaprav Parkovo politika ne zanima, hkrati pa gledalcu ne polaga besede v usta, saj se zaveda, da je zgodba že sama po sebi dovolj močna in “glasna”, da jo gledalec ne more preslišati. Žal pa ima – tako kot vsak režijski prvenec – tudi The Fallout svoj nabor majhnih napak; nekatere stranske zgodbe obvisijo v zraku, včasih se zdi, da Parkova ni povsem kos svojim ambicijam in četudi je Vadina zgodba iskrena in ganljiva, bi težko rekli, da predstavlja nekaj novega oz. izvirnega. The Fallout je navkljub nekaterim vsebinskim zdrsom več kot prepričljiv režijski prvenec mlade režiserke, tako da z nestrpnostjo pričakujemo njene nadaljne podvige.