Maggie Gyllenhaal se je doslej dokazovala kot igralka, tokrat pa se prvič predstavlja v bistveno bolj zahtevni vlogi režiserke svojega celovečernega prvenca The Last Daughter, posnetega na podlagi istoimenskega romana priljubljene italijanske pisateljice Elene Ferrante. Tako v knjigi kot v filmu spremljamo zgodbe Lede, ločene profesorice angleščine v srednjih letih, ki se po tem, ko njeni odrasli hčerki odpotujeta v Kanado k svojemu očetu, odpravi na krajše počitnice v majhno pristaniško meso na jugu Italije. Tam naveže stik z mlado družino, katere prisotnost prebudi njene skrivnostne in temačne spomine na zgodnje materinstvo, ki ga Leda ni znala najbolj obvladovati, njene nekonvencionalni vzgojni prijemi, temperament ter vse bolj očitne luknje v zakonu pa so vlogo skrbnice svojih hčera še dodatno obremenile. The Last Daughter je umirjen, počasen in otožen film, ki razgali redko videno perspektivo materinstva, kjer glavni junakinji otroci predstavljajo prej breme kot blagoslov, njeno hrepenenje po popolni osebni svobodi ter neukrotljivosti duha pa prav tako prinašajo ogromen davek ne zgolj zanjo, ampak tudi za družino, od katere se postopoma odtuji. Gyllenhaalova se v filmu izkaže kot občutljiva režiserka s subtilnim občutkom za poetičnost, ki neprestano vdira v neprijetne portrete resničnosti glavne junakinje, do katere bo gledalec občutil enako mero empatije kot tudi zgražanja, še posebej po zaslugi odličnih in hkrati kompleksnih igralskih predstav oskarjevske Olivie Colman in Jessie Buckley, ki odigrata “starejšo” in “mlajšo” Ledo. Film odlikujejo tudi elegantni preskoki med sedanjostjo in preteklostjo ter umirjen ton, ki dobro ujame vzdušje ležernega mediteranskega okolja. A kljub mnogim atributom film The Last Daughter neprestano daje občutek, da mu nekaj manjka in da obljublja mnogo več kot je na koncu sposoben dati; nič ni narobe s počasnim tempom zgodbe, če ta vodi do nečesa zanimivega, toda v primeru pričujočega filma se zgodba razvija kot zoprn “deja-vu”. Vsakič, ko se zgodba filma premakne, se zdi, da se ne more docela znebiti nekakšne predvidljivosti in formulaičnosti materiala, ne pomaga pa niti to, da zna biti film na več mestih precej razvlečen. Da ne bo pomote; The Last Daughter ni slab film in Gyllenhaalova je več kot kompetentna filmarka, pa vendar ima še dovolj prostora za napredek.

Mass, režijski prvenec ameriškega igralca Frana Kranza vsaj po okvirnem konceptu deluje preprosto; nekega mirnega dopoldneva se v prostorih cerkve srečata dva zakonska para, med katerima že od začetnega stiska rok vlada nekakšna nepojasnjena, skorajda travmatična napetost. Kmalu se izkaže, da par povezuje tragedija izpred nekaj let; Jay in Gail namreč prebolevata smrt svojega sina, sicer ene od žrtev šolskega pokola, katerega je izpeljal sin drugega para, Richarda in Linde. Četverica tako sede za skupno mizo in poskuša preko pogovora najti odgovore na mnoga zastavljena vprašanja, hkrati pa najti oporo, ki bi ji nudila, da krene preko posledic, ki jih je na obeh parih pustilo tragično dejanje in morebiti celo najde prostor za odpuščanje napak, ki so bile zagrešene na obeh straneh. Mass je film, ki se dotika precej občutljivih problematik kot so strelski pohodi, uničujoča naravi potlačenih travm, prebolevanje smrti bližnjega in prepoznavanjem simptomov psihičnih bolezni pri mladih; glede na vse tematike, ki se jih film loteva, se zdi, da je režiser Kranz morebiti preveč ambiciozen, toda Mass začudoma vse zastavljene cilje doseže s preciznostjo, subtilnostjo, pristno emocionalnostjo ter grobim realizmom, ob katerem bo gledalec le s težavo zadrževal solze. Četudi je film omejen na en sam prostor in se tako zanaša zgolj na štiri osrednje like, uspe Kranzu ustvariti impresiven režijski prvenec, ki zaigra na vse prave strune, ne da bi se gledalec ob tem počutil zmanipuliranega. Filmu je moč šteti v plus predvsem to, da navkljub obilici tem ne zavzame jasnih stališč oz. se osredotoča na iskreno razgaljanje obeh plati zastavljenega konflikta, kar hkrati povzroči, da gledalec spredvidi, kako lahko ljudje z različnimi nazori v osnovi razmišljamo enako ali pa vsaj podobno. V tem filmu ni prostora za dobre in slabe like, ampak predvsem za življenje kot ga poznamo in da je Mass tako fenomenalen film, se je potrebno zahvaliti tudi osrednjim glavnim igralcem Reedu Birneyju, Ann Dowd, Jasonu Isaacu in predvsem Marthi Plimptom, katere močna čustvena in fizična prezenca (ni kadra, v kateri njen lik Gail ne izgleda na robu utrujenosti) je vredna oskarjevske nominacije. Mass je brez kančka dvoma eden najboljših filmov letošnjega leta in hkrati tudi najboljši režijski prvenec v zadnjih 20. letih. Mojstrovina, ki vas bo spravila ob jok.