Sean Baker se je v zadnjem desetletju s filmi kot sta Tangerine in The Florida Project proslavil kot eno od večjih imen na sceni ameriškega neodvisnega filma in se s svojevrstnim občutkom za umazano poetiko ter razgaljanjem vsakdana ekcentričnih in na rob družbe potisnjenih posameznikov hkrati uvršča med najbolj provokativne, duhovite in očarljive filmarje na svetu. Njegov najnovejši celovečerec je komična drama Red Rocket in predstavi zgodbo nekdaj uspešnega porno igralca Mikeyja Saberja, ki sesedaj obubožan in osramočen vrne v rodno mesto v Teksasu k svoji odtujeni ženi in skuša poiskati načine, s katerimi bi si zagotovil ne zgolj finančno stabilnost, ampak tudi košček stare slave. Ko se zaplete v razmerje z najstnico Strawberry in v njej vidi priložnost za obuditev svoje porno kariere, se zdi, da se Mikeyju zvezda znova naklonjene, toda navkljub prizadevanjem se ne more docela izkopati iz težav, v katerih se je znašel. Red Rocket je film s precej skromno zgodbo, saj je v prvi vrsti karakterna študija lika, ki je vse prej kot nekdo, s katerim bi se radi družili v vsakdanjem življenju; aroganten, seksističen, spletkarski in poln samega sebe, ki se venomer oklepa svoje stare slave in za svojim neustavljivim šarmom in jezikanjem skriva tendence oportunističnega sociopata. Zdi se nenavadno, da bi bil gledalec sploh čustveno vpleten v zgodbo s tako odvratnim likom, toda odlična igralska predstava karizmatičnega Simona Rexa, spretna Bakerjeva režija in čvrst scenarij z ogromno duhovitimi dialogi poskrbijo, da film nikoli ne postane dolgočasen, monoton ali zoprn. Nenazadnje pa je več kot očitno, da Red Rocket glavnega junaka ne idealizira ali pomiluje, temveč zgolj brezkompromisno boleče in ironično razgali njegovo ujetost v bedne iluzije, izraziti seksizem in oportunizem, ki pokata iz njega, pa predstavljata poligon za dostavljanje umazanih šal, v katerih se gledalec posmehuje njegovemu patetičnemu mačizmu in čustveni nedoraslosti. Na ironičen način bi lahko rekli, da Red Rocket s svojo odsotnostjo jasnega družbenega komentarja bolj pripomore k razumevanju problematike, s katerimi se soočajo feministična gibanja kot je MeToo kot pa solzave hollywoodske pridige, ki subtilnost nadomestijo z osladno politično korektnostjo. Red Rocket je še ena v vrsti Bakerjevih malih mojstrovin, ki se zavedajo, da je najbolj pristna resničnost tudi najbolj umazana.

Po fenomenalno nastopu v psihološkem trilerju Joker se je oskarjevec Joaquin Phoenix za svoj naslednji projekt izbral film, ki ne bi mogel biti bolj očitno nasprotje omenjene uspešnice; C’mon C’mon je namreč umirjena, melanholična in z dobršno mero empatije dozirana drama, ob kateri se gledalcu zazdi, da se je svet za slabo uro in pol ustavil in mu pustil zadihati s polnimi pljuči. Zaplet filma je preprost; Phoenix igra Johnnyja, radijskega novinarja, ki preboleva smrt svoje matere, hkrati pa skuša obnoviti odtujen odnos s svojo sestro Viv in njenim energičnim 9 – letnim sinom Jessejem. Ko Viv za kratek čas odpotuje, da bi priskočila na pomoč svojemu prav tako odtujenemu možu, ki trpi za psihično boleznijo, se Johnny nehote znajde v vlogi začasnega skrbnika simpatičnega nečaka, kar sproži emocionalni tobogan, ob katerem se med sprva nezaupljivo dvojico splete pristno in ganljivo prijateljstvo. Težko je reči, da je okvirni zaplet pričujočega filma izviren in da se z njim ni moč srečati v vsaki televizijski melodrami, toda C’mon C’mon se dvigne krepko nad povprečje s svojo šarmantno mešanico trpke duhovitosti, minimalistične estetike v stilu zgodnejših filmov Jima Jarmuscha ter močne kemije med Phoenixom v svoji najbolj umirjeni in zadržani vlogi doslej ter mladim britanskim igralcem Woodyjem Normanom, ki kot simpatični Jesse nemudoma osvoji srca vsakega gledalca. Film režiserja in scenarista Mika Millsa gledalca polni tako z optimizmom kot blago otožnostjo in ga na nevsiljiv način pripravi do razmisleka o vprašanjih, ki jih Johnny v okviru svojega radijskega dela zastavlja mladim: Kako bi spremenil svet na bolje? Kdo ima bolj prav – otroci ali odrasli? Ali odrasli dovolj poslušajo otroke in obratno? Se ljudje sploh še znamo poslušati?Priznati je treba, da se v času naraščujočega cinizma, vse bolj zadržane empatije ter sovraštva splača pogledati tako umirjen in nekonflikten film, ki pa še vedno ostaja trdno zasidran pri tleh in se ne boji spregovoriti o težavnih dilemah kot so npr. splav, duševna bolezen in zakopanost v delo, s katero si posameznik skuša zadušiti občutek osamljenosti. C’mon C’mon je mala intimna mojstrovina, ob kateri se zna zgoditi, da boste zajokali ali vsaj koga stisnili k sebi in mu povedali, da ga imate radi.