Tracey Deer je najbolj poznana kot uspešna režiserka nagrajenih dokumentarcev, v katerih se je povečini osredotočala na življenja pripadnikov plemena Mohawk, kateremu tudi sama pripada, glas pa je namenila predvsem mladim, ki so razklani med sledenjem svojim indijanskim koreninam in zahodnjaški potrošniški kulturi. Zato tudi ne preseneča, da si je za svoj celovečerni igrani prvenec Beans odločila posneti napol avtobiografsko dramo o težavnem odraščanju najstnice Tekehenahkwa (oz. Beans, kot jo vsi kličejo) v kanadski vasici Oka med 11. julijem in 26. septembrom 1990 središče zemljiškega spora med belim prebivalstvom in plemenom Mohawk, ki niso dovolili, da bi se na njihovem domnevno svetem zemljišču zgradilo golf igrišče. Ozadje filma je resda obarvano s politično noto in režiserka se na več mestih posveča prikazu napetosti med obema stranema, kjer ne manjka rasističnih opazk, obrekovanja in nasilja, toda srčika filma Beans se skriva v naslovni junakinji in njenemu srečanju z naraščujočo notranjo agresijo, ki je neposredno povezana z zunanjim napetim dogajanjem. Z drugimi besedami; bolj ko se konflikt med belci in indijanci poglablja, bolj težavna in nasilna postaja Beans. Deerova se tako premeteno odloči, da bo konflikt oz. posledice, ki jih je ta pustil na prebivalstvu, prikazala skozi oči nedolžnega otroka, ki se povrhu tega želi vključiti v družbo problematičnih vrstnikov, najti pot do ustrezne izobrazbe in svet prepričati, da je njeno težko izgovorljivo ime nekaj, do česa bi morala čutiti ponos. Nekatere gledalce bo odsotnost konkretnejšega družbenega komentarja zmotila (emocionalnih izbruhov na ravni Spika Leeja nikar ne pričakujte), toda Beans je režiserkina osebna zgodba in zato tudi ohranja fokus na glavni junakinji in njenemu težavnemu procesu samospoznavanja in ozaveščenosti o težavah, s katerimi se srečujejo pripadniki njenega plementa že vrsto let. Odlična igra (še posebej se izkaže glavna igralka, obetavna Kiawentiio), živahno dogajanje, nekateri srce parajoči prizori in kanček humorja poskrbijo, da je Beans odlična mladinska drama, ki skozi intimno zgodbo razgali nesmiselnost ideoloških konfliktov in žal še vedno močno prisotnega rasizma v družbi.

Verjetno bi težko našli bolj unikatnega filmarja, kot je Wes Anderson. Njegovi filmi, napolnjeni s kričečimi barvami, avantgardnim humorjem, ekscentričnimi liki, ter nekonvencionalnimi pripovednimi prijemi, gledalcu ostanejo v spominu, pa četudi mu sami filmi niso nujno všečni. The French Dispatcher je njegov najnovejši film, ki se vrti okoli naslovnega ameriškega časopisa s sedežem v izmišljenem francoskem mestu, film pa je strukturiran kot zbirka krajših novinarskih vinjet o incidentih, v katere so na posreden ali bolj neposreden način vpleteni zaposleni pri časopisu. Kot je moč pričakovati, je The French Dispatcher tipičen Andersonov film; znova imamo opravka s kričečimi barvnimi kontrasti, široko galerijo bizarnih likov, črnim humorjem, ki je na več mestih že skoraj dadaističen ter nizanjem odštekanih dogodkov, ki presegajo meje realnosti. Na tehnični ravni je film vsekakor impresiven, saj Anderson znova poskrbi, da je vsak kader kot oživljena umetniška slika, tempo je elegantno počasen in če nič drugega, se šale ne zatekajo k cenenosti in vulgarnosti. Žal pa The French Dispatcher boleha za težavami, ki pa so večinoma stvar okusa; film je stilsko in vsebinsko enak kot Andersonovi prejšnji izdelki, vendar pa je njegova formula prišla do točke, ko se začenja pošteno ponavljati in daje občutek kreativnega deja-vuja. Film se lahko pohvali z impresivno igralsko zasedbo, ki pa žal pogosto ostane neizkoriščena in znova obudi vprašanje, ki se je porodilo ob filmu Knives Out; zakaj filmarji najamejo bogato zasedbo talentiranih igralcev, če pa je njihov doprinos k filmu praktično ničen? Christoph Waltz, Bill Murray, Tilda Swinton, Owen Wilson, Saoirse Ronan in Elizabeth Moss so zgolj nekateri, ki v filmu zgolj statirajo, Andersonov pristop, da morajo liki delovati karseda čustveno odsotno (beri; čudaško), pa prav tako postaja rahlo nadležen. Ne bodimo krivični; nekatere zgodbe v filmu so odlične (npr. prva o obsojenem morilcu, ki postane slikar), toda bolj ko gre film proti koncu, manj zanimiv in domiseln postaja. The French Dispatcher bo najverjetneje prepričal goreče Andersonove oboževalce, toda vseeno se zdi, da bo filmar moral nekoliko prevetriti svoj stil in mu vliti novo življenje.