Darren Aranofsky je znan kot filmar, ki svoje like spušča skozi težke fizične in psihične preizkušnje, končni rezultat njihovega truda pa je običajno poraz ali pa zmaga s (pre)visoko ceno. In četudi sta filma Pi in Requiem for a Dream gledalca pošteno stresla do kosti in ga spustila v svet brezupa in večne mizerije, je The Wrestler bolj most med obema skrajnostima; tokrat imamo namreč opravka z likom, ki ima sicer vse možnosti, da razreši svoje konflikte, vendar pa ga lastna težavna osebnost in surovost sveta, ki ga obdaja, vedno znova vlečeta na eksistencialno dno. Glavni junak filma je Randy “The Ram” Robinsons (Mickey Rourke, ki v osnovi igra samega sebe), profesionalni ameriški rokoborec, ki je bil v 80. letih na vrhuncu svoje slave, dve desetletji kasneje pa je zgolj bleda senca svojih zlatih dni; vidno postaran, utrujen, zasvojen z jemanjem zdravil, ne more plačati najemnino za bivanje v zanikrnem prikoličarskem nasilju, zato med tednom opravlja težaška dela, za vikend pa skuša obuditi nekaj stare slave z udeležbo na cenenih rokoborskih predstavah. Ko po eni od borb doživi srčni infarkt in ga zdravniki opozorijo, da bo moral zavoljo lastnega zdravja prisiljen končati kariero rokoborca, se Randy skuša zbližati s svojo odtujeno hčerko in striptizeto Cassidy. The Wrestler je iskrena, brutalna in emocionalno močna psihološka drama o zlomljenem človeku, ki ga spremljamo na razpotju; po eni strani bi rad zakrpal praznine lastnega življenja in se odkupil za svoje grehe, po drugi pa ga na vsakem koraku spremlja lažen blišč sveta ringa, kjer Randyju uspe vsaj za nekaj sekund, kolikor traja posamezna borba, okusiti nekaj momentov relavantnosti in ponosa. Aranofsky s pomočjo močnega scenarija, težkim odmerkom grobega realizma, domiselne izbire glasbe (poleg minimalističnega soundtracka je moč slišati hard rock / glam uspešnice iz 80. let) in fenomenalnih igralskih predstav (še posebej Rourka, ki hodi na tanki meji med igranjem in imitacijo lastnega življenja) ustvari presežek, ki bo gledalca ganil do solz, pa četudi bo pri tem trčil ob mnoge dileme, ki mejijo na avtodestruktivnost glavnega lika in njegovo zoprno trmo. The Wrestler je večplastna zgodba o erosu in tanatosu, ki čepi v vsakomur izmed nas.

Film Belfast, ki ga je režiser in scenarist Kenneth Branagh označil za svoj najbolj oseben projekt v karieri, v uvodnih panoramskih posnetkih naslovnega irskega mesta daje gledalcu občutek, da bo priča nedolžni nostalgični razglednici Belfasta, ki bo s sentimentalnostjo in igrivostjo skušala ujeti vsakdanjik njegovih prebivalcev. Ta občutek se še okrepi, ko nas Branagh odpelje v črno-belo preteklost in pusti kameri, da prefinjeno plava po mestnih ulicah in lovi prizore sproščene igre otrok, vendar pa tej očarljivi idili sledi močan udarec krute resničnosti; Belfast se namreč odvija leta 1969, ko mesto pretresajo nemiri med katoličani in protestanti, dogajanje pa spremljamo skozi oči Buddyja, najmlajšega člana mlade delavske družine, ki se sooča s finančnimi težavami, pritiski njenih vse bolj radikalno nastrojenih znancev ter negotovo prihodnostjo. Četudi se takšen pristop (politični konflikti, prikazani s perspektive otroka) zdi čustveno manipulativen in nevarno sentimentalen, je Branagh na srečo dovolj izkušen filmar, da se tem pastem uspešno izogne in tako ustvari enako očarljiv, duhovit, ganljiv kot tudi poučen vpogled v verjetno politično najbolj razburkano obdobje v zgodovini Irske. Navkljub političnemu ozadju Belfast ni političen film, ampak grenko sladka zgodba o odraščanju prisrčnega dečka, ki si od vsega najbolj želi, da bi osvojil srce lepe sošolke in preživel čim več časa s svojo družino, še posebej očetom, ki je razklan med življenjem v Belfastu in delu v Angliji, zaradi katerega je od doma pogosto odsoten. Branagh s čudovito črno-belo fotografijo in pristnim irskim občutkom za hkrati grob kot tudi poetičen realizem ustvari minimalistično mojstrovino, ki gledalca globoko gane kot tudi nasmeji. Film pa seveda ne bi bil tako uspešen brez odlične igralske zasedbe, kjer najbolj zasijejo debitant Jude Hill v vlogi Buddyja in veterana Judi Dench in Ciaran Hinds kot njegova modra babica in dedek. Belfast je čudovita in preprosta zgodba o malih ljudeh, ki v težkih časih obdržijo svoj čut za humanost in empatijo, hkrati pa opomnik na nesmiselnost sporov, ki polnijo mestne ulice s krvjo in nasiljem.