Drama Herself se začne dokaj brutalno; Sandra se s svojima hčerkama igra v kuhiniji, nakar v prostor vstopi njen mož, otrokoma naroči, naj se igrata zunaj na dvorišču, nato pa Sandro surovo pretepe, medtem ko ena od hčerk steče do bližnje trgovine na pomoč. Te prve minute obetajo, da bomo priča surovo realistični drami o vsakdanjih grozotah ženske, ujete v nasilni zakon, vendar pa je to zgolj en del filma; Herself namreč ni toliko film o družinskem nasilju ali nasilju nad ženskami, ampak bolj o tem, kaj se zgodi z žensko, ko zapusti svojega nasilnega moža in se skuša postaviti na lastne noge. Sandra (čudovito emocionalna Clare Dunne) namreč ne čaka na boljše čase in četudi se nahaja v težki finančni in predvsem stanovanjski stiski, se odloči za sprva nemogoč podvig; s peščico prijateljev si bo zgradila hišo. Glavna odlika pričujočega filma je, da se dotika problematike nasilja in psihične zlorabe, vendar pa je žrtev tokrat mnogo več kot zgolj žrtev; Sandra je predstavljena kot močna, požrtovalna in iskrena ženska, ki z grajenjem hiše simbolično gradi svoje novo življenje, s seboj pa vzame tudi svoji hčerki, ki še vedno čutita konfliktna čustva do očeta, hkrati pa skušata mami uresničiti svoje sanje. Če bi se tovrstnega filma lotili čezlužniki, bi ga spremenili v politično korektno osladno limonado, na srečo pa je Herself produkt irske / britanske filmske produkcije, zato režiserka Phillipa Loyd (najbolj poznana po režiji megauspešnega muzikala Mamma Mia!) ustvari iskren, ganljiv in mestoma zabaven portret ženske emancipacije v predmestju, ki gledalca hkrati opozarja o žal pogosto zamolčanih problematikah sodobne družbe, hkrati pa opomni, da v krutem svetu ne sme pozabiti na moč ljubezni, požrtvovalnosti in predvsem skupnosti. In slednje je tudi srčika filma; sporočilo, da so na tem svetu še dobri ljudje, ki so pripravljeni pomagati drug drugemu in da ni nikoli prepozno za rojstvo v novo življenje. Edino, kar v filmu rahlo moti, je včasih preveč očitna izbira popularnih glasbenih uspešnic (od The Cranberries, The Killers pa vse do Davida Guette), ki so rahlo nevmesno vstavljene v zgodbo in s tem razbijajo pristni realizem prikazanega. Zunaj tega pa je Herself odlična družinska drama z močnim sporočilom, ki bo z gledalcem ostal še dolgo v spominu.

V filmih so reke pogosto uporabljene kot poetično pripovedno sredstvo, še posebej v povezavi s simboliko minljivosti časa, njihova prisotnost pa tako pri nastopajočih likih kot gledalcih zbuja nekakšno sprostitev oz. oddih od ponorelega ritma vsakdanjika. Te motive dokaj prepričljivo izpostavi tudi Once Upon a River, režijski prvenec Haroule Rose, ki je bila večino svoje kariere osredotočena na delo s filmsko glasbo, tokrat pa se loti adaptacije romana Bonnie Jo Campbell in predstavi zgodbo Margo, najstnice z indijanskimi koreninami, ki živi skupaj s svojim očetom v koči ob reki, v prostem času pa trenira streljanje z lovsko puško. Ko po spletu okoliščin njen oče umre v tragični nesreči, se Margo podal na dolgo pot vzdolž reke, da bi navezala stik s svojo odtujeno materjo, obenem pa trči ob posameznike, ki vsak na svoj način vpliva na njeno razmišljanje o svetu, v katerem živi in prihodnosti, ki čaka nanjo. Film ogromno adutov polaga na šarm in prezenco glavne igralke Kenadi DelaCerna, ki svoje delo opravi odlično, saj uspe ujeti ranljivost, odločnost kot tudi zbeganost osrednje lika in brez odvečnih dialogov zajame njeno emocionalno potovanje po reki, kjer trči ob številne kompleksne eksistencialne dileme, večkrat pa jo sooči s krutim vprašanjem o njeni prihodnosti, ki je zaradi odsotnosti staršev in ostale potrebne čustvene podpore zelo meglena. Film pusti dober vtis s suvereno režijo, nekoliko predvidljivim, a po svoje še vedno očarljivim simbolizmom ter ambiciznimi cilji, da bi tematsko zaobjel tudi provokativne teme kot je npr. splav. A tu se začnejo pojavljati prve težave; film skuša povedati veliko, vendar pa žal ob koncu daje grenak občutek, da je povedal / pokazal premalo. Četudi je gledalec čustveno vpleten v zgodbo glavne junakinje, o slednji ne izve dovolj, da bi se mu popolnoma približala, enako površinska pa je tudi obravnava njenih težav in notranjih dilem, ki so pogosto na lepem opuščene. To pa je tudi edina napaka sicer očaljivega, ganljivega in delno tudi duhovitega filma ob razburkanosti življenja mlade osebe, ki je komaj začela živeti, je prisiljena stopiti v svet odraslosti in najti nek smisel znotraj sveta, na katerega še ni pripravljena. Once Upon a River je nepopoln in nedorečen film, ki pa vseeno pusti dovolj globoko sled v gledalcu in ga hkrati opomni, da je vsakdanje življenje polno zgodb, ki bi si zaslužile njegovo pozornost.