London, leta 1962. Jedrsko orožje postaja vse večja grožnja svetu in močne napetosti med ZDA in Sovjetsko zvezo, ki se še posebej odražajo preko t.i. kubanske krize, napovedujejo morebitni izbruh verjetno najbolj smrtonosne vojne, ki bi lahko pokosila več sto milijonov ljudi. Sredi kaosa in negotovosti se znajdeta tudi Ginger in Rosa, najboljši prijateljici, ki želita odrasti, četudi se hkrati še vedno izogibata odgovornosti in svojim staršem povzročata sive lase, edino uteho pa jim predstavlja Gingerin oče Roland, ki je močan zagovornik svobodnjaštva, liberalizma in upora zoper avtoriteto, kar pa s seboj prinaša tudi tragične posledice za vse vpletene. Ginger & Rosa je hkrati zapleten kot preprost film; preprost v tem smislu, da navkljub močno izpostavljenemu zgodovinskega ozadju film ni ideološki ali pretirano političen, saj daje bistveno več prostora intimni zgodbi o odraščanju dveh svobodomiselnih deklet, ki bi se radi osvobodili spon konzervativno naravnane družbe, vendar pa jima po drugi strani nad glavama visi grožnja o koncu sveta, ki bi ga morebiti povzročila jedrska vojna. Režiserka in scenaristka Sally Porter odlično ujame duh paranoje in negotovosti sveta na začetku 60. let, z modro odločitvijo, da se zgodba odvija daleč stran od epicentra izbruha vojne, pa filmarka hkrati nazorno prikaže, kako lahko tudi dogodki čez lužo vplivajo na kolektivni premik miselnosti ter občutka, da je usoda ZDA v bistvu usoda vseh nas. A kot že rečeno; Ginger & Rosa je v prvi vrsti film o prijateljstvu, izdaji, razočaranju ter težkih lekcijah odraščanja, podkrepljen z odlično igralsko predstavo Elle Fanning, ki se razgali pred gledalcem s široko paleto emocij in čudovite ekspresivne igre. Šcepec britanskega črnega humorja, vzdušno poustvarjenje 60. let ter zgodba z močnim čustvenim epilogom pa so še dodatni aduti, ki jih ima Porterjeva v rokavu. Ginger & Rosa je ganljiv film, ki zgovorno prikaže moč metaforičnega prihoda vojne pred vrata domov nedolžnih ljudi.

Zola je črna komedija z bizarnim ozadjem; oktobra 2015 je natakarica Aziah “Zola” King iz Detroita objavila obsežen tvit, v katerem je opisala njen nenavadni izlet na Florido v družbi striptizete Jessice, s katero se po spletu okoliščin zaplete v mrežo prostitucije, umorov in celo poskusa samomora. Tvit je nemudoma zbudil pozornost širše javnosti in filmske adaptacije se je sprva lotil James Franco, vendar se je po številnih obtožbah zaradi spolnega nadlegovanja bil prisiljen distancirati od projekta, režijsko krmilo pa je bilo predano v roke Janiczi Bravo. Koliko resnice je dejansko zajete v filmu, lahko samo ugibamo (tudi Kingova je zatrdila, da je nekatera dejstva zdramatizirala), toda Zola ima enostavno preveč odštekano in bizarno zgodbo, da bi ostala spregledana. Končni rezultat je film, ki je na svojevrsten način zelo blizu resničnosti zgodbe, ki jo je Kingova spisala v svojem tvitu; Zola je film s specifičnim črnim humorjem, namerno zmedeno montažo in strukturo zgodbe, ki venomer preskakuje med noirovskim trilerjem, erotično dramo in napol metafizično komedijo zmešnjav, ki se roga konceptu t.i. filtrirane resničnosti, prisotne na družabnih omrežjih, kar je še posebej domače raznim vplivnežem in posameznikom, ki si obupano želijo svojih petnajst minut slave. Velja še pohvaliti odlične igralske predstave (izkaže se predvsem Riley Keough kot Jessica – oz. v filmu nosi ime Stefani – s svojim briljantnim oponašanjem razvajene belke, ki se pretvarja, da je črnka), subtilne satirične podtone in pogumno odločitev Bravove, da resnično zgodbo natakarice ne izrabi za bebavo komedijo tipa Hangover in namesto tega ubere bolj prizemljen pristop, četudi nonšalantno razbije vse žanrske norme. A prizadevanja sama po sebi niso dovolj in zdi se, da Zola oz. režiserka Bravova ni povsem kos zastavljenim nalogam, zato njen film izpade kot simpatičen, toda bolj ali manj ponesrečen eksperiment z veliko več stila kot vsebine. Glavni problem filma je ta, da gledalcu ne ponudi veliko razlogov, da bi mu za zgodbo in njene like moralo biti mar; liki so enodimenzionalni in ne pretirano zanimivi, zgodba pa strukturirana na tak način, da gledalec dobi občutek kot da tava v labirintu brez izhoda. Zola je film, ki se močno želi nekaj povedati, vendar je preveč zmeden, neosredotočen in površinski, da bi se lahko usidral v trajnejši gledalčev spomin.