Punk rock sredi dolgočasnega ameriškega predmestja; tako bi lahko na najbolj preprost način opisali zgodbo divje anarho-romantične komedije Dinner in America, ki si jo je režiser in scenarist Adam Rehmeier zamislil kot poklon starošolski punk rock sceni 90. let. Natančneje tisti sceni, ki je še živela punk rock življenje, ustvarjala v garažah in kleteh, ki so skoraj vedno zaudarjale po alkoholu, cigaretah in znoju ter širnemu svetu podajala navdihujoče parole o svobodi, strasti in pozitivnem čudaštvu. In sredi tega prikupnega kaosa se pogosto rodi ljubezen, tokrat med podivjanim punk rockerjem, piromanom in upornikom z razlogom Simonom ter sramežljivo in ekscentrično najstnico Patty, sicer vročo oboževalko benda z zamaskiranim frontmanom, ki je kakopak nihče drug kot Simon. Ta je na začetku filma zaradi svojega neodgovornega obnašanja na begu pred policijo in se zateče v Pattyjin dom, med dvojico pa se hitro prižgejo iskrice zatreskanosti in kasneje tudi iskrene ljubezni. Dinner in America je v osnovi romantična komedija, ki smo jo videli že neštetokrat; dva čudaka, vsak na svoj način ujeta v moreč ritem kapitalističnega vsakdanjika, morata spoznati sama sebe, da bi s tem ljubila drug drugega. Toda Rehmeier preseže okvirje predvidljive žanrske zabave in romantične elemente spretno zapakira z duhovito, ostro in politično nekorektno satiro na temo moralske čistunskosti ameriških predmestij, ki zatira posamezniko individualnost ter njegov lov za sanjami. Film hkrati uspe izpolniti dve osnovni poslanstvi vsake dobre romantične komedije; predstavi izredno všečna in prikupno čudaška lika ter med njima vzpostavi izvrstno kemijo, še posebej po odličnih predstavah Kyla Gallnerja in Emily Skeggs. Po dolgem času je Dinner in America pristna komedija, ki hollywoodski pocukranosti in sluzavi politični korektnosti pokaže sredinca in žge tisti punk rock, ki ga niso požrle masovne korporacije.

Četudi mnogi čislajo kapitalizem kot sistem, ki je odprl svobodni trg in ljudem ponudil neskončne priložnosti, je hkrati nemogoče zanikati, da je ta za seboj pustil tudi močan davek; podhranjeni in ponižani delavski razred, umirajoča industrija, visoka brezposelnost ter krvav boj za drobiž so v zadnjih letih postali del našega vsakdanjika, zato se idila t.i. “svobodnega trga” zdi bolj kot iluzija modela, ki nekatere nagradi, vendar pa mnoge tudi kruto kaznuje. Drama Holler, sicer celovečerni prvenec režiserke Nicole Riegel, ponudi vpogled v gnilo zobovje kapitalizma v času Trumpove Amerike, predozirane s populističnimi puhlicami o povrnitvi ugleda in časti delavskemu razredu. Film je postavljen v propadajoče industrijsko mestece, kjer sta srednješolka Ruth in njen brat Blaze podvržena okrutnemu boju za preživetje; njuna mater narkomanka je v zaporu, dvojica živi v hiši brez vode in elektrike, grozi pa jima tudi deložacija, zato skuša spraskati denar s prodajo odpadnega materiala. Njuno življenje postane še bolj zapleteno, ko je Ruth sprejeta na fakulteto, to pa dekle potisne v globoko osebno stisko, saj je razdvojena med iskanjem boljše prihodnosti s pridobitvijo izobrazbe ali nudenjem opore svojemu bratu, katerega ne želi zapustiti. Holler na trenutke resda ošvrkne površinkost Trumpovega populizma o reševanju “belega delavskega razreda”, vendar pa je v prvi vrsti zelo intimna in osebna zgodba o odraščanju mladega dekleta v vsej prej kot idiličnem okolju, zaznamovanim z množičnimi odpuščanji, občutki brezizhodnosti, prelivanjem znoja in krvi za drobiž ter celo fizičnim nasiljem. Film med drugim zadane v polno tudi z vzdušno vizualno podobo, ki je pričakovano temačna in polna spranih barv, odlično glasbo ter naturalistično igro, ob kateri bo gledalec za trenutek dobil občutek, da je priča dokumentarcu, ne pa igranemu filmu. Holler zna biti neprijeten film, vendar pa si je težko predstavljati, da bi ubral drugačen oz. bolj lahkoten ton; gre za film o težkih problematikah in ravno zato je še toliko bolj družbeno relavanten.