Mladinska drama Rocks spada v kategorijo filmov o težavnem odraščanju mladih, ki so prisiljeni mnogo prezgodaj spoznati nekatere najbolj pereče probleme sodobne družbe, med drugim tudi osamljenost, izdajo ter hrepenenje po nečem nedosegljivem. Naslovna junakinja, ki hodi v rasno raznoliko šolo in odrašča v revnem londovskem blokovskem naselju skupaj s svojo čustveno nestabilno mater samohranilko in mlajšim bratom Emmanuelom, se namreč nekega dne znajde pred težko preizkušnjo; mati ju na lepem zapusti, zato sta se Rock in Emmanuel prisiljena preživljati sama, ko pa jima na sled pride socialna služba z grožnjo, da ju bodo ločili in odpeljali k rejnikom, se dvojica požene v beg in ostane brez strehe nad glavo. Zgodba pričujočega filma močno spominja na dramo The Inevitable defeat of Mister and Pete, kjer sta bila glavna junaka, prav tako zapuščena s strani staršev, obsojena na preživetje na ulici črnskega geta, vendar pa se tokrat režiserka Sarah Gavron ne prepušča grobemu realizmu, temveč temu doda še zvhrano mero mladostniške navihanosti, humorja in navdihujočega sporočila o požrtvovalni ljubezni med sestro in bratom. To pa ne pomeni, da je Rocks solzava drama, predozirana s čezlužniško pokroviteljsko politično korektnostjo in praznoglavim moraliziranjem, saj se Gavronova nikoli docela odreče tragičnosti situacije, v kateri se znajdeta Rock in Emmanuel, pa četudi jo bolj kot družbeni komentar o težavnem položaju neprivilegiranih družbenih razredov interesira notranji boj glavne junakinje, ki mora sprejemati grenke odločitve, pa četudi je sama odločno premlada, da bi to težavno situacijo znala obvladati. Še toliko bolj pa preseneti, da film odpre tematiko rasne raznolikosti, ne da bi iz tega delal moralno propagandno in pripadnike različnih ras in verske izpovedi prikazoval kot eksotične atrakcije v živalskem vrtu. Ravno zaradi prizemljenega pristopa in umirjenega tempa zgodba Rocks gane gledalca, občasno tudi pretrese, skoraj vedno pa tudi navdihuje o pomembnosti ohranjanja humanega čuta v nemogočih življenjskih situacijah.

Britanska socialna drama County Lines se dotika enega od zamolčanih poglavij sveta preprodaje mamil; county lines je namreč izraz za prav poseben postopek razpečevanja drog, v katerega so vpleteni naivni mladoletni dilerji, ki neopazno potujejo po urbanih področjih in podeželju, seveda z visoko mero tveganja in toliko skromnejšim dobičkom. Eden od teh je tudi 14 – letni Tyler, ki odrašča v revnem predelu Londona skupaj s svojo mamo čistilko in mlajšo sestro, v šoli pa je obravnavan kot “problematični mulc”, ki ne neprestanoma zapleta v prepire z vrstniki in osebjem. Ko mama izgubi službo in družina ostane brez denarja za preživetje, se Tyler odloči za tvegan podvig; postane preprodajalec mamil za lokalnega kriminalca Simona, kar mu sprva prinese željeni zaslužek, toda ne mine dolgo, ko njegov nov način življenja zaide v nevarno smer. County Lines ni tipičen britanski gangsterski film, pravzaprav bi bila takšna oznaka krivična, saj se režiser in scenarist Henry Blake bolj kot s portretom kriminalnega podzemlja ukvarja s hkrati grobo kot tudi intimno karakterno dramo o razklanih družinskih odnosih in težavni osebnostni rasti fanta, ki mora – malce po lastni krivdi kot tudi krivdi okolja, v katerem živim – prehitro odrasti in spoznati, da je zgolj nepomembne številka v sistemu, v hierarhiji številnih enako naivnih in obupanih mladoletnih dilerjev, ki vsakodnevno tvegajo svoja življenja za drobiž. Četudi je Blakov naturalistični pristop dobrodošel, obravnavanje omenjene problematike pa prav tako pomembno (življenja mladoletnih dilerjev velja za eno od t.i. “tabu tem” britanske družbe), se zdi, da se County Lines vedno sprehaja zgolj po površju in pušča preveč stvari nedorečenih, da bi lahko kot celota pustil boljši vtis. Odlične igralske predstave, prepričljiva vzdušna atmosfera umazanih londonskih slumov in surovi britanski realizem so vsekakor dovolj močni aduti za ogled filma, pa vendar se zdi, da Blake v svoji osredotočenosti na prikaz težavne dinamike družine glavnega junaka in njegovega vzpona med dilerje, ni ravno uspešen, saj tako en kot drugi del zgodbe ostaneta zgolj napol razvita. A po drugi strani je dovolj že to, da se o omenjeni problematiki jasno in glasno spregovori, pa četudi vse ostane zgolj pri površinskih analizah.