Vsi smo že videli takšno zgodbo; nekdanji zapornik se vrne na prostost in skuša spraviti svoje življenje v red, pri tem pa mu srce omehča posameznik, ki ga hkrati nauči sprejemanja drugačnosti in obenem naučit, da nobeno stvar v življenju ne sme jemati za samoumevno. Tako nekako bi lahko opisali dramo Palmer, kjer spremljamo Eddieja Palmerja (Justin Timberlake), ki se po 12 letih prestajanja zaporne kazni vrne domov k svoji babici, vendar ga rodno mesto ne sprejme z odprtimi rokami; kot nekdanjemu kaznjencu ga noče nihče zaposliti, začasno mora živeti pri svoji babici, povrhu tega pa ga ob živce spravlja soseda narkomanka Shelly, ki živi v prikolici s svojim sinom Samom. Ko Shelly iznenada izgine neznano kam in babica umre, Palmer po sili razmer postane skrbnik Sama, četudi ne razume njegovega feminilnega obnašanja, užitka v oblačenju v ženske kostume ter malikovanja pravljičnih bitij kot so princese in vile. Palmer je vse prej kot izviren film; znova imamo opravka z robustnim možakarjem, ki mora za seboj pustiti zločinsko preteklost in preko prijateljevanja z “nenavadnim” fantičem izluščiti lekcijo ali dve o premagovanju predsodkov in stereopitov o moških in ženskah oz. v tem primeru fantih in deklicah. A četudi smo zgodbo pričujočega filma že neštetokrat videli in ta ne prinaša bistvenih presenečenj, je Palmer presenetljivo očarljiva in iskrena drama o prijateljstvu, iskanju novih priložnosti ter toleranci do drugačnih. Zahvala za to se lahko pripiše odlični igralski zasedbi, kjer najbolj zasije ravno Timberlake v svoji najbolj zadržani, vendar hkrati emocionalni vlogi doslej, čeprav bi bilo krivično pozabiti omeniti Ryderja Allena v vlogi Sama, ki v sicer resno zgodbo vnaša ogromno humorja in pristne človeške topline, ki “okuži” tudi naslovnega junaka. Kar pa je mojo malenkost najbolj presenetilo; film se na subtilen, nevsiljiv in iskren način dotika občutljive tematike razbijanja spolnih predsodkov pri otrocih, ki je v tematsko podobnih izdelkih pogosto obravnava preveč sentimentalno ali pokroviteljsko. Kot že rečeno; Palmer je film, ki ne odkriva ničesar novega in se ne uspe docela izogniti poenostavljenosti (še posebej z za lase privlečenim koncem), vendar pa ima na svoji strani toplino, nevsiljive emocije ter pristni človeški humor.

Clemency vsaj na prvi pogled deluje kot še eden v vrsti zaporniških filmov, ki ponujajo natančen vpogled v življenja tistih, kateri so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov obsojeni na vsakdan za rešetkami. Toda pričujoči film režiserke Chinonye Chukwu je nekoliko drugačen; še vedno se osredotoča na življenje v zaporu, toda tega prikaže skozi oči njegove upravnice Bernardine, ki mora pred očmi javnosti venomer ohranjati profesionalnost in hladnokrvnost, vendar pa jo delo iz dneva v dan vse bolj utruja. Ne samo, da vse težje prenaša mučne usmrtitve zapornikov, ampak tudi svoj težave prinaša domov v vse bolj problematičen zakon s potrpežljivim možem ali pa raje krene v bližnji bar in utopi nezadovoljstvo v alkoholu. Dodatni pritisk pa ji predstavlja tudi zapornik Anthony Woods, ki zaradi umora čaka na izvršitev sodne kazni, pa četudi sam pravi, da je nedolžen, njegov primer pa zbudi veliko zanimanje javnosti. Glavnina filma se vrti okoli odnosa med Bernardine in Woodsom, ki se sicer le redko srečata, zato pa toliko bolj oba preživljata eksistencialno krizo, seveda vsak na svoj način, kar posledično ustvari zrcalno podobo zapornika in rablja, ki se v osnovi spopada s podobnimi življenjskimi dilemami. Škoda le, da film te zanimive ideje ne zapakira v nekaj bolj zanimivega in dorečenega, saj se zdi, da se Clemency ne uspe čustveno dotakniti gledalca tako kot bi pričakovali. Ni težava v tem, da je svet filma hladen in temačen, saj to sovpada z vzdušjem zgodbe, prej bi rekli, da Clemency namenja preveč pozornosti enemu delu zgodbe, ki preprosto ni tako zanimiv (Woodsovo prestajanje zaporne kazni in čakanje na smrt) kot drugi (Bernardinina eksistencialna kriza). Rezultat tega je film, ki le redko uspe najti ustrezno ravnotežje med zgodbama osrednjih junakov, ob koncu pa se gledalec počuti, kot da bi mu za zgodbo moralo biti bistveno bolj mar kot sicer. Na srečo ima film na svoji strani odlično igralsko zasedbo, še posebej briljantna je Alfre Woodward kot Bernardine, ki uspe s svojo zadržano igro perfektno utelesiti psihično stanje človeka, ki ima rad svojo službo, pa četudi mu ta predstavlja vse večje breme. Clemency je spodoben film, vendar bi na ves potencial lahko bil mnogo več kot to.