Biti najstnik v zadnjem letniku srednje šole in sprejemati odločitve o svoji prihodnosti je že samo po sebi zahtevno, vendar pa naslovna junakinja mladinske drame Sophie Jones preživlja še toliko večjo krizo; smrt svoje matere in zanjo pogosto zmeden način prebolevanja izgube, ki v njej prebudi mnoga razburkana in zamolčana čustva. Razpeta je med dvema fantoma, zelo močno si želi izgubiti nedolžnost (sama pravi, da gre bolj za uravnavanje bolečine, saj bi prvi seks zakrpal njeno izgubo matere), njene sošolke in prijateljice so ji hkrati v oporo kot tudi breme, oče in mlajša sestra pa prav tako iščeta načine, da bi krenila naprej z življenjem in hkrati ohranila spomin na mamo. Sophie Jones ni toliko film o prebolevanju, saj se zgodba odvija eno leto po smrti Sophiejine matere, ampak prej minimalistična drama o iskanju smisla v obdobju, ko se zdi, da te je zapustila edina oseba na svetu, ki te popolnoma razume. Hkrati pa je film verodostojen prikaz najstniške občutljivosti in tesnobe, ki jo žal mnogi tematsko podobni izdelki prepogosto ne upajo razgaliti na tako iskren in hkrati čustven način. Film pa je hkrati še en dokaz, da za hvaležno gledalsko izkušnjo ne potrebuješ milijonskih proračunov in velikih zvezd, ampak predvsem močno zgodbo, s kateri se lahko marsikdo identificira in prizemljeno obravnavanje občutljivih problematik kot so smrt starša, razlikovanje med spolnostjo in ljubeznijo ter psihične posledice, ki jih na posamezniku pusti večno tavanje v začaranem krogu nošenja bolečine in želje po tem, da bi krenil naprej s svojim življenjem. Režiserka in scenaristka Jessie Barr v svojem celovečernem prvencu poleg že omenjenih presežkov očara z barvitim soundtrackom, čudovitimi kadri, ki venomer nihajo med poetičnostjo in realizmom ter predvsem majhnim, a toliko bolj odličnim igralskim ansamblom. Sophie Jones je resnično lep film o stvareh, ki so vse prej kot lepe.

Breme, ki ga človek občuti ob izgubi ljubljene osebe, je neznosno. Še toliko bolj, če izgubi nekoga, ki sploh ni imel priložnost živeti, kar se zgodi glavnima junakoma pretresljive drame Pieces of a Woman;. Martha (Vanessa Kirby) in Chris (Shia LaBeouf) sta mlad par, ki nestrpno pričakuje svojega prvega otroka. Toda med porodom na domu pride do nepričakovanih zapletov, ki privedejo do dojenčkove smrti, babica Eve, ki pomaga pri porodu, pa je obtožena povzročitve smrti zaradi malomarnosti. Od te točke naprej nas film popelje skozi šest mučnih mesecev osrednjih junakov, ko skušata dostojno pokopati svojega otroka, uspešno voditi tožbo zoper Evo in hkrati kreniti naprej s svojim življenjem. Četudi okvirni zaplet sprva obljublja solzavo TV limonado z elementi sodne drame, je Pieces of a Woman vse prej kot to; gre za pretresljiv, intimen in po stopnji realizma za ogled izredno neprijeten film, ki se bolj kot z dramatičnim dogajanju v sodni dvorani posveča bridkemu prikazu procesa žalovanja, s katerim se tako on kot ona nista zmožna soočiti. Film madžarskega režiserja Kornela Mundrucza se ponaša z nenavadno strukturo in prav posebno pripovedno nitjo, ki ne bo pogodu vsakemu gledalcu; pogosta odsotnost dialogov, klavstrofobično vzdušje in prepletanje različnih časovnih obdobij je za gledalca vsekakor zahteven podvig, vendar pa ga tudi v najbolj “težavnih” trenutkih skozi film vleče magična igralska predstava čudovite Vanesse Kirby, ki uspe zajeti široko paleto čustev, ne da bi ob tem z gledalcem manipulirala. Pieces of a Woman je neprijeten film, ki ne obrača pogleda stran od krute realnosti in gledalca sooča s težkimi življenjskimi dilemami, vendar pa je hkrati tudi dobra doza pristnega realizma, ki ga v današnjih čezlužniških filmih vse bolj pogrešamo.