Verjetno najtežji vidik pri bolezenskem stanju, kot je demenca, je predvsem soočanje z novimi okoliščinami v svojem življenju in kako interpretirati resničnost, ki lahko s posameznikovo postopno izgubo spomina postane zavajajoča in pogosto celo nesmiselna. Filmi o demenci sicer niso redki in se večinoma ne osredotočajo toliko na žrtev te zahrbtne bolezni, ampak bolj na njene družinske člane, prijatelje in znance, ki omenjeno stanje dojemajo vsak na svoj način. Ravno zato je The Father režiserja Floriana Zellerja, ki je film posnel na podlagi lastne istoimenske gledališke igre, toliko bolj unikaten film o demenci, saj svojo pozornost namenja žrtvi in njenem vse bolj izkrivljenem sprejemanju resničnosti. Anthony (Anthony Hopkins v eni od svojih najboljših igralskih predstav v karieri, kar je svojevrsten dosežek) je 80 – letni možakar, ki hoče živeti sam in zavrača pomoč tako požrtvovalne hčerke Anne (Olivia Colman) kot številnih negovalk, ki niso zmožne prenašati njegovega pogosto agresivnega obnašanja. Vendar kmalu je jasno, da Anthony ni zmožen samostojnega življenja, saj ne razume resničnosti, ki ga obdaja; hčerke večkrat ne prepozna, nesrečno blodi po stanovanju in v vsakem obrazu vidi zgolj tujca, hčerkinega moža dojema kot nasilneža in v eni od negovalk celo prepozna svojo pokojno hčerko Lucy. The Father je film, ki v prvih desetih minutah sledi klasični naraciji o problematičnem odnosu med hčerko in dementnim očetom, toda ta je kmalu nasilno pretrgana in gledalec se skupaj z nesrečnim glavnim junakom poda na tragično potovanje skozi zmeden labirint grenkih spominov, obrazov, ki ves čas menjavajo vloge ter bolečih samospoznanj o praznini vsakdana, ki jo prinese obravnavana bolezen. Na takšen način gledalec lažje razume psihično stanje bolnika in tudi napetosti med družinskimi člani, kar je še posebej razvidno preko izvrstnih igralskih predstav že omenjenega Hopkinska in tudi Colmanove, ki s svojo zadržano igro in pretresljivo obrazno mimiko razgali nemoč in obup človeka, ki svojemu staršu ne more nuditi tistega, kar bi najbolj potreboval. The Father je ganljiva čustvena drama, ob kateri bo gledalec pošteno razmislil o tem, če svojim staršem nudi dovolj ljubezni in topline, ki jo v jeseni življenja potrebujejo.

Kaj pričakovati od filma, v katerem med drugim nastopajo Kate Winslet, Hugh Jackman, Naomi Watts, Liev Schreiber, Emma Stone, Anna Farris, Chris Pratt, Richard Gere in Uma Thurman? Verjetno nekaj, kar bo v najslabšem primeru spodoben film. Toda Movie 43 za gledalca pripravlja šokantno presenečenje, saj gre za film, kjer bo marsikoga v prvi vrsti zanimalo, kako je sploh mogoče, da so se v njem znašli zgoraj omenjeni igralski težkokategorniki. Komedija, sestavljena iz več kratkih burkaških vinjet, je namreč zamišljena kot imitacija anarhističnega duha filmov iz 90. let kot so American Pie, There’s Something About Mary in Dumb and Dumber (ni naključje, da sta pri filmu sodelovala tudi brata Peter in Bobby Farrelly), kjer so šale pogosto temeljile na prostaškosti, pretiranih obraznih grimasah ter izredno politično nekorektnem humorju. Med drugim smo priča mlajši ženski (Winsletova), ki se odpravi na zmenek s čednim šarmerjem (Jackson), kateremu z brade visijo testisi, mladoporočencema (Pratt in Farrisova), ki skušata svoje spolno življenje obogatiti z izločanjem iztrebkov ter staršema (Wattsova in Schreiber), kjer mama svojega doma šolanega sina med drugim uči prvega poljuba. Verjetno ni treba poudarjati, na kaj točno Movie 43 cilja; na cenene šoke, debilne absurdnosti ter nenavdihnjene šale na račun penisov, vagin, oprsja, telesnih odprtin, izločanja itd. Drugače povedano; to je film, ki po stopnji imbecilnosti ter vulgarnosti v kot postavi celo zmazke Adama Sandlerja. Nekateri naivnejši gledalci bodo v tem obupnem omnibusu skušali prepoznati nek surrealen eksperiment, katerega namen je sprostiti hollywoodske zvezdnike ter jim omogočiti, da se pred kamero obnašajo kot opice. Če je Movie 43 na vsak način želel slediti tradiciji komedij iz 90. let, pa je pri tem pozabil na eno ključno sestavino, ki je te filme naredilo priljubljene; očarljivost in dejansko dobre šale. Tega pričujoči omnibus nima; je zgolj na kup zmetana zbirka neumnosti brez repa in glave, namenjena konstantnemu šokiranju gledalca, kar pa sčasoma postane nadležno in predvsem dolgočasno. In slednje je tisto, kar ubija Movie 43; film je nezanimiv, pogosto slabo odigran (kar je sicer razumljivo) in brez jasnega cilja, kaj točno (če sploh kaj) bi rad povedal. Če bi bili usmiljeni, bi rekli, da zgolj epizoda z Wattsovo in Schreiberjem ponudi nekaj rahlih nasmeškov, vse ostalo pa je potrata časa.