Lee Isaac Chung je ameriški filmar korejskih korenin, ki ima za seboj že nekaj kratkih filmov in celovečercev, vendar pa lahko z gotovostjo rečemo, da je najnovejši, družinska drama Minari, njegov daleč najbolj oseben projekt. Delno avtobiografski film gledalca popelje v začetek 80. let prejšnjega stoletja, ko se štiričlanska korejska družina preseli v Arkansas z namenom, da bi se aktivno preživljala s kmetovanjem. Kar se sprva začne kot ambiciozen načrt, poln pozitivnih pričakovanj in uresničenih ameriški sanj, se kmalu spremeni v bridko lekcijo iz krute resničnosti; navkljub močnim prizadevanjem se družina začne soočati s finančnimi težavami, naraščujočo revščino ter skrhanimi medosebnimi odnosi, povrhu tega pa morata požrtvovalna starša skrbeti za svojega na srcu bolnega sina ter jezikavo babico, ki ima povsem samosvoje pogleda na vzgojo otrok in življenje na podeželju. Minari gledalca očara že v uvodnih kadrih, ki služijo kot poklon filmskemu impresionizmu Terrenca Mallicka, preproste in hkrati čudovite prizore narave ameriškega podeželja pa spremlja ganljiva melanholična glasba ter temu primerno počasen tempo, ki tako likom kot gledalcu pusti dihati. Chung uspe brez odvečne sentimentalnosti in melodramatičnosti predstaviti težak vsakdanjik družine, ki ima tako probleme s prilaganjem novemu okolju kot tudi z lastnimi (pre)visokimi življenjskimi ambicijami. A tisto, kar pri filmu najbolj navduši, je to, kako spretno in odgovorno nagovori z gledalca s problematiko, ki je dandanes še kako aktualna; težavna življenja priseljencev in njihove ovire pri integraciji v družbo. Minari se ne zateka k hollywoodskemu moraliziranju in pokroviteljskemu prikazovanju pripadnikov manjšin v karseda kičasto popolni luči; osrednji liki so predstavljeni z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi (še posebej oče, ki večkrat postavi skrb za kmetijo nad družino), kar jih dela človeške, da se z njimi gledalec brez težav poistoveti, za kar se je potrebno zahvaliti tudi odličnim igralskim predstavam, še posebej Steven Yeuna in Yeri Han v vlogi očeta in matere. Minari je tako minimalistična filmska mojstrovina o večnih prizadevanjih človeka, da bi okusil vsaj delček famoznih ameriških sanj, hkrati pa film naredi za reprezentacijo manjšin v ameriških filmih bistveno več kot marsikateri za lase privlečen hollywoodski umotvor.

Nomadland je eden od tistih filmov, ki so ugledali luč sveta z relativno malo pompa (kar je sicer razumljivo, saj gre za “majhen” film) in nemudoma poželi naklonjene kritike po vsem svetu. Drama režiserke Chloe Zhao, ki je film tudi spisala, montirala in producirala, je najprej pobrala Zlatega leva na filmskem festivalu v Benetkah, nato pa je sledila še glavna nagrada občinstva na mendarodnem festivalu v Torontu, zdi pa se tudi, da se ji nasmihajo tako Zlati Globusi kot Oskarji. Uspeh filma je toliko bolj pomemben, saj Nomadland daje glas tistim, ki so v naši družbi še vedno pogosto preslišani in spregledani; posameznikom, ki jih je svetovna gospodarska kriza leta 2008 najbolj prizadela in prisilila v životarjenje. Mednje spada tudi Fern (kot vedno odlična Frances McDormand), ki je v obdobju krize izgubila vso premoženje in sedaj kot nomadka potuje po Ameriki v starem razmajanem kombiju ter opravlja slabo plačana težaška dela. Otožni film ceste v slogu dokumentarca sledi glavni junakinji, ki se prebija skozi mučen vsakdanjik ter beleži njene kratke trenutke zadovoljstva ter grenke prebliske soočanja s posledicami, ki jih prinaša življenje na cesti, hkrati pa na zelo subtilen način opozarja na ponižujoč položaj delavskega razreda v postkriznem času, ko je kapitalizem s svojimi ostrimi zobmi povsem razčetveril čast in ponos poštenih in delovnih ljudi. Nomadland je film, pri katerem je marsikaj za občudovati, še najbolj pa to, da Zhao življenje nomadov prikaže na iskren, žalosten in celo duhovit način, k avtentičnosti pa je nedvomno pripomoglo tudi dejstvo, da v nekaterih vlogah nastopajo resnični nomadi. Ravno zato je film poln življenjskih dialogov in odlične naravne igre, Zhao pa poskrbi tudi za nekaj poetičnosti z nenavadno privlačnimi panoramskimi posnetki sicer enolične puščavske pokrajine, ki s svojo postapokaliptično estetiko simbolično predstavlja porušeno stanje sveta po koncu krize, ko se je za mnoge pravi boj za preživetje šele dobro začel. Navkljub mnogim prednostim pa je Nomadland film, ki ne bo prepričal vsakogar; treba je razumeti, da pričujoči film nima razvite klasične pripovedne niti (če smo povsem iskreni, je zgodbe zgolj za vzorec), ampak je v prvi vrti mišljen kot počasna, intimna in tiha karakterna študija ter groba refleksija Amerike v prvih letih po gospodarskem kolapsu leta 2008. Nekatere bosta zmotila tudi počasen tempo ter pretirana dolžina (film traja slabi dve uri, vendar bi tudi po mojem mnenju lahko bil vsaj za četrt ure krajši), drugih večjih napak pa ni moč najti. Skratka; Nomadland je morebiti res film za izbrane okuse, vendar pa je hkrati preveč pomemben, da bi ga preslišali ali spregledali.