Vsak film lahko po lastnem okusu uvrstimo v dve kategoriji; dober ali slab. In potem je tu še film Ben & Arthur, ki bi načeloma spadal v kategorijo slabih filmov; nenazadnje ga mnogi poznavalci sedme umetnosti uvrščajo med najslabše filme vseh časov, kar je pogosto pretirana oznaka. Pa vendar ne v tem primeru; gre za patetično amaterski, nemarno zmontiran, obupno odigran in z vidika pripovedne niti povsem nekoherenten izdelek, ki je hkrati zgovoren dokaz, da majhen proračun ne naredi avtomatsko dobrega filma, če so ljudje pred in za kamero nekompetentni za delo, ki bi ga morali opravljati. Ben & Arthur je navkljub amaterski produkciji nenavadno ambiciozen projekt neodvisnega filmarja Sama Mraovicha, njegov magnum opus, kot je bila mojstrovina zmede in kaosa The Room za Tommyja Wisseauja. Mraovich, ki je film režiral, spisal, produciral, zmontiral, zanj napisal glasbo in v njem odigral glavno vlogo, je verjetno dobronamerno želel posneti ultimativni “fuck-off” vsem nasprotnikom poroke med istospolno usmerjenimi in krščanskim fanatikom, ki v imenu Boga ljubezni in razumevanja med ljudmi širijo sovraštvo do homoseksualcev. V ospredju tega bizarnega miksa romantične drame in trilerja se namreč nahaja gejevski par Ben in Arthur, ki sanjarita o idiličnem skupnem življenju, vendar ju pri tem ovira Arthurjev versko zblazneli brat, ki je trdno odločen, da bo svojega brata “ozdravil” homoseksualnosti. Četudi na papirju ta zgodba zveni klišejsko, lahko v rokah kompetentnega filmarja postane nekaj povsem zadovoljivega, kar Ben & Arthur tudi postane, vendar ne na tak način, kot bi sprva pričakovali. Četudi je film tehnično porazen (od cenenih posebnih učinkov, zelo amaterske scenografije pa do obupne kamere) in ima vsebinsko več lukenj kot švicarski sir, je vseeno vreden ogleda, saj je njegova kronična nesposobnost za počit smešna. Ne pomaga niti že omenjena porazna igra, kjer od vseh nastopajočih najbolj izstopa Arthurjev brat, ki naj bi bil trdovraten krščanski fanatik, vendar pa so njegovi manerizmi, hoja in obnašanje že kar klišejsko gejevska. Še bolj zabavni so vloženi elementi trilerja, kjer igralci drug drugemu grozijo z očitnimi vodnimi pištolami, podtaknjenimi blagoslovljenimi vodami ter skoraj psihopatskim obnašanjem likov, ki bi nam morali biti všečni. A če ostanemo malce resni; Mraovichu je treba šteti v plus, da se močno trudi iz ničesar narediti nekaj, pa četudi pri tem spektakularno zgreši. Nenazadnje pa; Ben & Arthur je morebiti slab film, je pa hkrati tudi izredno zabaven in ravno zato nikoli dolgočasen in celo vreden večkratnega ogleda.

“Vsi smo čudaki. In to nas dela čudovite.” dahne mojster pop-arta Andy Warhol kot namišljeni prijatelj glavnega junaka pričujočega filma, prikupne komične drame Weirdos. In še kako drži; biti čudak ni nič sramotnega, kvečjemu prej nekaj, kar posameznika dela unikatnega in samosvojega. Te lekcije se morata naučiti tudi glavna junaka pričujočega filma, sramežljivi 15 – letni Kit, ki živi skupaj s svojim nedavnom ločenim očetom ter njegovo dekle Alice, ki se nekega dne odpravita na avtoštop do kanadskega Sydneyja, da bi obiskala Kitovo boemsko mater (še vedno prelestna Molly Parker). Kmalu se izkaže, da je preprost obisk zgolj ena plast zgodbe, saj se Kit in Alice soočita z bridko resničnostjo njunega platonskega razmerja, hkrati pa se mora tudi Kit sprijazniti z dejstvom, da ne bo več dolgo mogel živeti s svojimi skrivnostmi in da mu življenje ne bo vedno naklonilo zgolj enostavnih rešitev vsakdanjih težav. Glavni adut filma Weirdos je v tem, da je nepretenciozen, preprost in minimalističen miks filma ceste, mladinske drame o odraščanju in na trenutke surrealne komedije (z duhovitimi nastopi fiktivnega Warhola, ki Kitu podari nekaj dragocenih življenjskih lekcij), ki s seboj nosi pozitivno sporočilo o soočanju in sprejemanju z drugačnostjo. Film ne postreže z nekimi velikimi dramatičnimi trenutki, saj jih niti ne potrebuje; Weirdos je iskrena imitacija resničnega življenja, ki se osredotoče na male, drobne, navidez nepomembne momente našega vsakdanjika in iz njih črpa tako humor kot tudi pristne emocije. Temu primerno so tudi glavni junaki “realni” in to v smislu, da so polni napak kot tudi odlik, režiser Bruce McDonald pa poskrbi, da zgodba nikoli ne zaide v območje hollywoodske teatralnosti, pokroviteljstva in vsiljive sentimentalnosti. Seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na odlične igralske predstave, preprosto in hkrati čudovito črno-belo fotografijo, melodičen soundtrack ter vzdušna obuditev težavnih 70. let minulega stoletja, obarvanih s travmami vietnamske vojne, boemskim načinom življenja ter krpanjem razpadlih družinskih vrednot. Ganljiva oda človeški čudaškosti.