Po ogledu glasbene drame Sound of Metal sem se najprej vprašal, zakaj je gluhost tako redko zastopana problematika v sedmi umetnosti, saj širša javnost tudi danes še vedno ni zmožna vzpostaviti primernega odnosa do ljudi s prizadetim / uničenim sluhom in je namesto sočutja deležna patetičnega pomilovanja in sentimentalne pokroviteljskosti. Ravno zato so takšni filmi, kot je pričujoči, še toliko bolj relavantni; v njem spremljamo preobrat v življenju energičnega heavy metal bobnarja Rubena, ko ta nekega dne zgrožen ugotovi, da izgublja sluh. Skupaj s svojo punco Lou se po pomoč zateče k zdravnikom, ki mu predlagajo drago operacijo z vsadki, ki bi mu vsaj delno povrnili sluh, hkrati pa naveže stik s komuno gluhih, s pomočjo katere se začne privajati na nov način življenja. Režijski prvenec Dariusa Marderja je film, ki ga potrebujemo bolj kot smo si sprva pripravljeni priznati, saj gledalci pogosto pozabljamo, kako težaven in naporen vsakdanjik imajo gluhi ljudje, še večji problem pa je naš pristop do njih, kjer jim namesto vzpodbujanja namenjamo zgolj neiskreno pomilovanje. Marder se tej pasti več kot uspešno izogne in predstavi svet gluhih na izredno gledljiv, poučen in mestoma celo duhovit način, hkrati pa gledalca opomni, da ni osrednji eksistencialni problem gluhe osebe to, da ne uspe ničesar slišati, ampak da ne uspe najti primernega načina, da bi navkljub močni oviri lahko še naprej uživala v življenju. Z drugimi besedami; Sound of Metal je sočuten film, ki pa se ne želi zatekati k melodramatičnosti in patetičnosti, da bi pri gledalcu zbudil pristna čustva. Gre za film, ki ohranja zvrhano dozo realizma, kateri doda ščepec navdihnjenosti, preko katere občutimo režiserjevo iskrenost in požrtvovalnost, da bi svet gluhih predstavi na karseda spoštljiv in avtentičen način. To mu tudi uspe po zaslugi odličnih igralskih predstav, med katerimi velja posebej omeniti Riza Ahmeda v glavni vlogi, ki bi lahko bila deležna tudi oskarjevskih nominacij. Sound of Metal je izvrstna emocionalna drama, ki stori ogromen korak za širše razumevanje življenja gluhih.

Za začetek nekaj informacij o naslovni junakinji; Gertrude “Ma” Rainey je bila ena od prvih temnopoltih izvajalk bluesa, ki je s svojo južnjaško vročekrvnostjo in veličastno odrsko prezenco navdihnila številne generacije blues glasbenikov in prejela naziv “mati bluesa”. Ma Rainey’s Black Bottom proti pričakovanjem ni klasična biografija omenjene glasbenice, ampak prej fiktivna epizoda iz njenega življenja, prelita v obliko gledališke igre izpod peresa dramatika Augusta Wilsona. Ta hkrati otožni kot tudi energični blus Raineyjeve uporabi kot iztočnico za razvoj kompleksnih družbenih vprašanj o rasni segregaciji v Ameriki v začaetku 20. let minulega stoletja, vlogi umetnosti in religije v življenju glasbenika, hkrati pa načne težavne odnose med temnopoltimi izvajalci ter belopoltimi glasbenimi producenti, ki so njihov glas iskrene bolečine in upora izkoriščali v namene doseganja profita. Filmska adaptacija zvesto sledi duhu Wilsonove igre in jo celo uspe nadgraditi z razkošno kostumografijo, zavidanja vredno produkcijo ter presenetljivo živahnim dogajanjem, pa četudi je to omejeno zgolj na notranjost glasbenega studia sredi vročega Chicaga leta 1920. Tja nekega popoldne prispe Raineyjeva s svojo spremljevalno skupino, da bi posnela novo ploščo, vendar pa se sprva sproščeno in zabavno druženje med glasbeniki spremeni v vse bolj neobvladljiv spopadov egov med pevko, ki je prepričana, da skušajo beli producenti izvajati nadzor nad njeno glasbo ter vročekrvnim in arogantnim trobentačem Leveejem, ki ga ženejo ambicije, da bi zapustil skupinno in krenil na samostojno glasbeno pot. Srčika filma se nahaja v fenomenalnih nastopih veteranke Viole Davis v naslovni vlogi, ki perfektno ujame južnjaško ihto glasbene dive, ki je prevelika za lastno življenje in žal letos pokojnega Chadwicka Bosemana, ki je s svojo elastično, predano in katarzično igro postregel s svojim daleč najboljšim nastopom v karieri in je tako resen kandidat za posthumnega oskarja. Ob tem ne smemo pozabiti na odlično glasbo in odrske nastope, duhovite dialoge in predvsem izredno subtilno načenjanje že omenjenih problematik, ne da bi izpadlo vsiljivo in pridigarsko. Edino, kar bi filmu lahko očitali, je zadnjih pet minut, ko skuša zgodba postreči s šokantnim preobratom, vendar pa izpade nekoliko nevmesno oz. ne v skladu z značajem predstavljenega lika. Zunaj tega rahlega spodrsljaja pa je Ma Rainey’s Black Bottom enako preprost kot tudi veličasten poklon moči blues glasbe ter opomin na čase rasne segregacije, ki je še danes močno prisotna v družbi.