Romantična komedija z ogromno krvi Spontaneous se ponaša z odlično idejo; neko ameriško srednjo šolo začnejo pretresati nepojasnjene smrti dijakov, ki na lepem eksplodirajo kot vreča, napolnjena s krvjo, sredi kaosa pa se rodi ljubezen med fantom in dekletom, ki nista povsem prepričana, kdaj bosta tudi sama postali žrtvi absurdne smrti. Film je s svojo odštekano premiso in prepletanjem starošolske romance, grozljivke in ZF trilerja na dobri poti, da postane nepozabna gledalska izkušnja in eden najbolj unikatnih filmov letošnjega leta, vendar pa žal te ravni ne doseže. Pravzaprav bi lahko pričujoči film označil za eno večjih (glede na ves potencial celo največjih) letošnjih razočaranj, saj gre za še eno mladinsko komedijo, ki nima niti najmanjšega pojma, kako se mladi obnašajo in kakšen je pravzaprav njihov vsakdan. Podobno kot Booksmart ima tudi ta film zacementirano prepričanje, da se mladi v Ameriki obnašajo kot govorniki na shodih demokratske stranke in da je njihova edina skrb v življenju to, da čimprej naženejo Trumpa iz Bele hiše in da jih ne bi ugrabili zlobni republikanci. Ravno zato tudi romanca med osrednjima junakoma ne izpade prepričljivo, saj ju gledalec ne vidi kot dva običajna najstnika, ki si želita preživeti kaos, ampak kot dva razvajena 40 – letnika, ujeta v telesih 20 – letnikov, ki verjetno v postelji spita skupaj s portretom Baracka Obame. Da ne bo pomote; nič ni narobe, če želijo mladinski filmi nasloviti politična vprašanja (četudi imam sam osebno željo, da tega vidim čim manj), toda ne na tak način, kot to počne Spontaneous, ki je tako len in nedomiseln, da se niti ne trudi zakriti spoznanja, da je nastal zgolj zato, da bi gledalca utrujal z otročjimi in ozkogledimi politiziranji, ki bodo Ameriko v prihodnje samo še bolj razdvajali. In očitno ta trend v Hollywoodu še nekaj časa ne bo ugasnil, saj so mu (pretežno liberalno usmerjeni) filmski kritiki zelo naklonjeni. Žal.

Filmi, katerih osrednjih motiv se vrti okoli smrti otroka, ponavadi ob epilogu potegnjeno neko navdihujočo misel, obarvano s simbolično lučjo upanja na koncu tunela. Lynn and Lucy ni takšne vrste film; britanska socialno realistična drama namreč razgali tisti del našega vsakdana, kjer ni moč najti preprostih rešitev na težka eksistencialna vprašanja in se lahko še tako močna prijateljstva razblinijo v prah. To se zgodi tudi glavnima junakinjama pričujočega filma; Lynn in Lucy sta najboljši prijateljici že od osnovne šole naprej in zdi se, da je njun odnos dovolj močan, da lahko prestane še tako težko preizkušnjo. Toda ko Lucy v sumljivih okoliščinah izgubi svojega malega sinčka, začne Lynn dvomiti v nedolžnost svoje prijateljice, hkrati pa se sprašuje, kakšnega človeka je ves čas imela pred seboj. Lynn and Lucy je temačna drama, postavljena v objem depresivnega britanskega predmestja, kjer bolj kot fizično nasilje bolijo govorice, zaradi katerih se začnejo rušiti temelji navidez urejenih družin. Kot je pri britancih v navadi, tudi tokrat ni duha ne sluha o sentimentalizmu, prisilnih emocijah in melodramatičnosti, ampak režiser Fyzal Boulifa vzpostavi visoko stopnjo umazanega, necenzuriranega in bolečega realizma, kar mu uspe s popolno odsotnostjo glasbe (film s tem postane skorajda dokumentarec) in izvrstno naturalistično igro Nichole Burley in Roxanne Scrimshaw, ki sta enako prepričljivi kot najboljši prijateljici in kasneje vse bolj na smrt sprti sovražnici. Kar pa je filmu treba šteti najbolj v plus, pa je to, da gledalca neizprosno opomni, da nekatere zgodbe v naših življenjih ne bodo nikoli imele srečnih koncev in žal je tudi pričujoča ena od njih. Lynn and Lucy je navkljub počasnemu tempu in zadržani igri skoraj tako brutalen kot najbolj krvave kriminalke in bolj grozljivk kot najbolj okrutne grozljivke. Življenje je včasih nesramno kruto.