Zadnje mesece smo s strani predstavnikov koalicije slišali pripombo, da bi umetnost morala biti bolj zabavna, optimistična ter manj zamorjena in kritična. Drugače povedano; umetnost mora sproščati, ne pa opozarjati, poučevati ali prikazovati / povedati tisto, kar pogosto ostane spregledano / preslišano. To seveda ne drži; ena od poglavitnih nalog umetnosti je ravno to, da razgalja tisto, čemur širša javnost ne bo namenjala veliko pozornosti in filmska umetnost v tem ni nobena izjema. Tega se na srečo še kako zaveda režiserka Ana Rocha, ki je letos poskrbela za eno večjih filmskih presenečenj v obliki minimalistične socialne drame Listen. Film prikazuje mučen eksistencialni boj portugalske migrantske družine, ki živi v grozljivi revščini; oče živi od praznih obljub za plačilo, mati je čistilka, ki je prisiljena v trgovini krasti najbolj osnovne potrebščine kot so kruh in plenice, njune tri otroke – med njimi tudi gluhonema deklica – pa jima želi odvzeti socialna služba. Glavna odlika Rochinega filma je v tem, da bi se glede na vsebino lahko v vsakem trenutku zatekla k hollywoodskemu poenostavljanju, pridiganju in sentimentalizmu, vendar tega na srečo ne stori. Listen je film, ki uspe enako prepričljivo razgaliti težaven vsakdanjik ljudi, ki živijo na robu, luknje v družbenem sistemu ter represijo birokratskega aparata, ki deluje v prid vsega drugega razen tistih, katerega bi moral ščititi. Odlična naturalistična igra in Rochin subtilni simbolizem, ki izvrstno ponazori duševna stanja likov, pa so samo še okusni dodatki te boleče drame, ki navkljub vsej temačnosti skriva univerzalno sporočilo o neskočni starševski ljubezni.

On The Rocks predstavlja drugo filmsko sodelovanje med režiserko Sofio Coppolo in igralcem Billom Murrayjem, s katerim sta pred več kot 17. let ustvarila melanholično dramo o osamljenosti Lost in Translation. Samota je sicer tudi v najnovejšem filmu ena od osrednjih tematik, vendar nikar ne pričakujte, da sta Coppola in Murray zgolj reciklirala zmagovalno formulo že omenjene moderne klasike. On The Rocks je duhovit, očarljiv in hkrati tudi otožen portret pisateljice Laure, ujete v zoprni krizi srednjih let in prepričane, da jo mož Dean, sicer uspešen poslovnež, vara s sodelavko. Njene sume še dodatno okrepi prihod očeta, plejbojevskega bogataša, ki hčerko prepriča, da začneta skupaj zasledovati Deana in preveriti njegovo zvestobo. Kot je moč razbrati iz vsebine, se Coppola tudi tokrat ukvarja z dvomi ženske, ki na pragu 40. let začne gledati na življenje bistveno bolj zapleteno kot v brezskrbni mladosti (nekaj podobnega doživljala tudi Scarlett Johansson v že omenjeni klasiki Lost in Translation), vendar pa je tokrat glavni poudarek na duhovitem prikazu medgeneracijskega razkola med očetom in hčerjo in predvsem njune poglede na odnose med moškimi in ženskami. Na eni strani imamo ostarelega plejboja, ki je prepričan, da so vsi moški rojeni lovci in ženske njihovi pleni, na drugi pa osamljeno in rahlo nesamozavestno dekle, ki skuša svoje dvome in strahove skriti pod masko navidez urejenega malomeščanskega udobja. On The Rocks tako pripoveduje večno aktualno zgodbo o nasprotjih med spoloma, začinjeno tako z duhovitimi dialogi, odličnimi igralskimi predstavami, umirjeno melanholičnim tempom ter sofisticiranim smislom za humor. Z drugimi besedami; On The Rocks je življenjski film. Film, s katerim se gledalec nemudoma poveže in mu ostane zvest vse do konca. Film, ki bo ostal imun na zobovje časa in tudi čez desetletja ostal enako zabaven, iskren in ganljiv kot sedaj. Film, ki ga ne smete zamuditi.