Leto 2016 je bilo prelomno za razvoj t.i. “črnskega filma”, saj je na Oskarjih slavila globoko impresionistična drama Moonlight, s katero je režiser Barry Jenkins na nenavadno poetičen in intimen način prikazal težavno odraščanje temnopoltega najstnika Chirona v okolju nasilja, nestrpnosti in drog. Sama tematika, stil pripovedovanja in močan umetniški pristop do prikaza surove realnosti sta prisotna tudi v drami Davyeon, čudovito posnetem, odlično odigranem in vsebinsko močnem prvencu obetavnega filmarja Ammana Abbasija. Podobno ko Jenkinsova mojstrovina ima tudi pričujoči film preprosto zgodbo; spremljamo nekaj dni v življenju 13 – letnega Davyeona, ki odrašča skupaj s svojo sestro, njenim sinom ter fantom v ruralnih predelih Arkansasa in skuša preboleti smrt starejšega brata, hkrati pa se spoprijatelji z lokalno tolpo roparjev in preprodajalcev, ki ga kmalu ponesejo v svet kriminala, nasilja in celo umorov. Že od uvodnega kadra naprej je jasno, da želi Abbasi zgodbo o Davyeonu predstaviti na samosvoj liričen način, pri tem pa se močno zanaša na podobe enolične podeželske narave, ki simbolizira tako čustvene premike glavnega junaka kot tudi brezizhodnost okolja, v katerem se nahaja. Film spremlja Davyeona na vmesni postaji med otroštvom in dobo odraslih ter s številnimi motivi (od čebeljega panja, šumenja krošenj dreves tem slabo razsvetljenih cest v nočnem času) ponazori tipične pasti njegovega odraščanja in njegov postopen padec v svet, za katerega preprosto ni bil ustvarjen. Močna prednost filma je predvsem njegova avteničnost ter pristni realizem, kjer ni prostora za dramatiziranje, sentimentalizem in naivnost. Dayveon je film z močno umetniško vizijo, ki kakopak ne bo vsakomur pogodu (nekateri gledalci boste imeli težave z razumevanjem zgodbe zaradi močnih slengovskih dialogov) in namesto na akcijo prisega na občutja ter z globokim simbolizmom zaznamovano potovanje v srce teme, kjer pa je moč najti tudi nekaj luči, tistega drobnega obeta za lepšo prihodnost in odrešitev glavnega junaka. Odlična art-house drama za zahtevnejše gledalce.

Robert De Niro je bil svoje čase eden najboljših filmskih igralcev na svetu in še danes ga zaradi nastopov v filmih kot so Raging Bull, Taxi Driver, The Deer Hunter in Goodfellas upravičeno uvrščamo med žive legende. Da se mu na stara leta ne ljubi več igralsko dokazovati, je sicer smiselno, toda navkljub temu bi De Niro še lahko ohranil določene standarde in bil nekoliko bolj izbirčen pri iskanju primernih vlog zanj. In četudi se je lansko leto znova izkazal z nastopi v filmih kot sta The Irishman in Joker, se je De Niro letos odločil, da svoj igralski talent (znova) vrže skozi okno in zapravlja čas v takšni polomiji kot je The War with Grandpa. Družinska komedija se vrti okoli ostarelega vdovca, ki se preseli v hišo hčerkine družine in dobi sobo njenega navihanega sina, ki pa nad spremembo ni zadovoljen in si želi svojo sobo nazaj, zato dedku napove vojno. Celoten film bi lahko opisali kot plitko, dolgočasno in idejno utrujajočo kopijo uspešnice Home Alone, le da The War with Grandpa ne premore nobenega šarma, toplega humorja ter očarljivosti, ampak je pravo nasprotje tega; prazen, nezabaven, dolgočasen in povrhu tega še nepotrebno agresiven. Ne samo, da je okvirni zaplet sila neumen (tako dedek kot vnuk vojno jemljeta smrtno resno, četudi za to ni prav nobenega razloga), tudi sami liki so bodisi zelo plitki ali pa naravnost odvratni, kot je ravno lik vnuka. Ta se ne obnaša kot muhasti smrkavec, ampak na trenutke že kot razvajeni sociopat, ki se sadistično in brez slabe veste izživlja nad svojim dedkom, film pa to obnašanjem intrepretira kot vir zabave. Z drugimi besedami; če bi se film The War with Grandpa odvil v resničnem življenju, bi vnuk že pristal za zidovi psihiatrične bolnišnice, tako nesimpatičen, sebičen in odvraten je. K temu dodajmo še patetično igro Christopherja Walkena, popolno odsotnost šal ter dolgočasno zgodbo in dobimo resnega kandidata za najslabši film letošnjega leta.