Čezlužniška filmska industrija je polna bizarnih formul uspeha. Dober primer tega so recimo bizarne odločitve akcijskih zvezdnikov, ki se vsaj enkrat v karieri odločijo posneti film z otroci. Arnold Schwarzenneger, Dwayne Johnson in Vin Diesel so vsi po vrsti krenili v to smer in bili pri tem bolj ali manj neuspešni, sedaj pa se je temu trendu podredil tudi Dave Bautista, nekdanji profesionalni rokoborec, zadnja leta pa predvsem igralec v akcijskih filmih (Guardians of the Galaxy). Akcijska vohunska komedija My Spy ne bi mogla biti bolj formulaična in predvidljiva; Bautista igra vlogo agenta CIE JJ-ja, ki je bolj spreten z mišicami kot pa možgani, zato ga nadrejeni pošlje na teren, da bi vohunil za mlado žensko in njeno hčerko, ki sta družinsko povezani z nevarnim teroristom. Vsi vemo, kaj sledi; JJ se tekom sprva rutinske naloge spoprijatelji z deklico, ki ga nauči nekaj pomembnih življenjskih lekcij, vmes pade tudi romantična iskrica med materjo in glavnim junakom, seveda pa ob koncu ne sme manjkati akcijski pregon. My Spy je praktično vsak film na temo mišičnjaka, ki ga mora otrok naučiti, kako prisluhniti svojemu srcu; zgodba ni pretirano izvirna, zaplete lahko uganete na kilometre daleč, komični trenutki pa reciklirani iz drugih podobnih filmov. A navkljub temu ima My Spy nekaj, kar mu preprečuje popolni potop; srce. Četudi je film na vsebinsko ravni izredno len in neizviren, ima nekakšen šarm, zaradi katerega je vreden vsaj enkratnega ogleda. Bautista se v vlogi dobrosrčnega mišičnjaka dobro znajde, še bolj očarljiva pa je Chloe Coleman kot prebrisana in odkrita deklica, njuna kemija pa je dovolj močna, da film ne izpade kot popolna izguba časa. My Spy vam vsekakor ne bo spremenil življenja in močno dvomim, da vam bo dolgo ostal v spominu, je pa nekaj, kar lahko označimo za kvalitetno preživljanje dolgčasa.

Do režijskega prvenca Josha Safdieja, ki se je kasneje skupaj s svojim bratom Bennyjem proslavil z modernimi klasikami kot sta Good Time in Uncut Gems, lahko pristopimo na dva načina; kot da bi si želeli ogledati klasični film z uvodom, zapletom, razpletom in zaključkom ali pa zgolj eksperiment brez trajnejše vrednosti. Žal The Pleasure of Being Robbed spada v kategorijo slednjega; gre za naturalistični, skoraj dokumentarni prikaz nekaj dni v življenju kleptomanke Eleonore, ki nekega večera skupaj s svojim prijateljem Joshom ukrade avtomobil in krene na potovanje od New Yorka do Bostona, vmes pa se ne more upreti ropanju mimoidočih. Glavna težava filma The Pleasure of Being Robbed je ta, da se večino časa odvija kot začaran krog; glavna junakinja hodi od ene točke do druge, nekaj ukrade in potem to ponavlja naslednjih 71. minut, kolikor film traja. Tekom te dobre ure gledalec od videnega vzame bolj malo; o glavni junakinji vemo na koncu ravno toliko kot na začetku, o njenem prijatelju še toliko manj, film pa navkljub skromni dolžini ne najde neke zgodbe, rdeče niti ali pa vsaj poučnega nauka. The Pleasure of Being Robbed je film, ki obstaja. Nikakor ne gre za slab izdelek, saj je Safidejeve dokumentarični pristop do prikaza ritma vsakdanjika v velikih mestih prepričljiv in deloma vzdušen, igralske kreacije pa so prav tako dovolj spodobne, še posebej glede na dejstvo, da gre za izredno nizkoproračunski izdelek. Toda film preprosto nima zgodbe oz. ničesar za povedati. Morebiti zgolj to, da je kleptomanstvo resna bolezen, ki se je človek nikoli ne more docela znebiti. A to je nekaj, kar bi lahko film dosegel v maksimalno pol ure, nikakor pa ne deluje dovolj zanimivo za celovečerni izdelek. Film bo verjetno zanimiv za oboževalce bratov Safdie, da vidijo, kako je polovica dueta začela razvijati svoj filmski jezik, vendar pa se vseeno zdi, da bo izdelek navdušil zgolj najbolj goreče oboževalce. Drugi pa lahko pogledate stran.