Motnja hranjenja je problematika, ki je v filmih (vsaj po mnenju avtorja tega bloga) premalokrat obravnava in še tedaj je predstavljena zgolj kot nek stranski zaplet, ki ostane nerazrešen. Ravno zato je ogled drame To The Bone še toliko bolj nujen, saj se omenjene problematike loteva odgovorno, zrelo in celo z dobršno mero optimizma ter humorja. Film delno temelji na resnični zgodbi režiserke Marti Noxon in njenem boju z anoreksijo; glavna junakinja je mlada umetnica Ellie, katere motnja hranjenja je tako močno napredovala, da celo njeni starši brezupno čakajo, da se bo izstradala do smrti. Zadnja rešilna bilka zanjo je vselitev v hospic za mlade anoreksike, kjer spozna nekonvencionalnega zdravnika, naveže prijateljstva in celo začuti ljubezen, žal pa se zdi, da jo na poti do odrešitve vedno znova ustavi bolezen, ki je prešla v odvisnost in način življenja. Noxonova brez dlake na jeziku razgali vse psihične in fizične posledice, ki jih na človeku pusti anoreksija, četudi se bolj posveča prvim kot drugim. To The Bone ni takšne vrste film, kot bi pričakovali, saj nima tendence vplivati na gledalca in mu žugati s prstom, ampak zgolj predstaviti drobce iz vsakdanjika bolnic, ki se s stradanjem peljejo proti smrti. Prav tako glavni motiv filma ni boj glavne junakinje z anoreksijo, ampak predvsem čakanje na trenutek, ko se bo ta prisiljena soočiti s kruto resničnostjo in sama sebe pripraviti do tega, da si bo poiskala pomoč ter sprejela življenje, ne pa smrti. Presunljiva igra Lily Collins v glavni vlogi, nepričakovana visoka doza humorja, ki nikoli ne postane neokusen ter ravno pravšnja doza realizma kot tudi navdihujočega optimizma naredijo iz filma To The Bone obvezno robo za vsakega oboževalca angažirane sedme umetnosti.

Kanadski trmoglavi in pogosto provokativni filmar David Cronenberg je znan po tem, da gledalca rad postavlja v nelagoden položaj in mu preko svojih filmov servira najbolj groteskno dozo vsakdanjosti. Psihološka drama Spider nedvomno spada med njegove najbolj zahtevne in temačne filme, saj ta ne ponuja veliko upanja in vedrine, hkrati pa osrednje like vrže v ponavljajoči cikel travmatičnih dogodkov, nasilja in psihičnih kolapsov. Glavni junak filma je duševno moteni Dennis Cleg (odlični Ralph Fiennes), ki je po več letih izpuščen iz psihiatrične bolnišnice in najde zatočišče v nekakšni varni hiši za nekdanje psihične bolnike. Tam začne brskati po svoji težavni preteklosti in obujati spomine na svojo mamo in predvsem nasilnega, zapitega in prešuštniškega očeta (prav tako odlični Gabriel Byrne), ki si najde novo ljubico in hkrati ugotovi, da je njegova žena postala “odvečni” družinski član. Kot že rečeno; svet, v katerem se odvija film Spider, je hladen, odtujen, nasilen in praktično brezupen. Tu ni prostora za simbolične žarke upanja; vsi liki so ujeti ne zgolj v lastne kletke destrukcije in samopomilovanja, ampak so hkrati obsojeni na tavanje v temačnem in kafkovsko pesimističnem industrijskem okolju. In četudi je film neprijeten in bo marsikaterega gledalca spravil v depresivno stanje, to ne pomeni, da je izdelek slab. Ravno nasprotno; Spider je film z močno umetniško vizijo in brezkompromisnim pristopom, ki je prej vreden občudovanja kot zgražanja. Cronenberg se zaveda, da ima pred seboj žalostno zgodbo, zato jo ne želi napolniti s humorjem, saj bi s tem izničil dramatičnost dogajanja, še posebej v zadnji tretjini. Četudi Spider ne spada med Cronenbergove presežke, je še vedno skorajšnja mala mojstrovina, ki iz nič naredi ogromno ter pri zahtevnejšem gledalcu pusti močan vtis.