Mnogi čezlužni filmi, ki plovejo na vala aktualnega #metoo gibanja, žal kljub dobrim namenom pogosto zatavajo v sfere politično korektnih pridig z naivnimi pogledi na realnost in poenostavljenimi rešitvami zapletenih družbenih problemov. The Assistant veliko srečo ni takšne vrste film; gre za minimalistično dramo o enem dnevu v življenju Jane, mlade pomočnice v firmi, ki se ukvarja s filmsko produkcijo in kjer je znana kot tista, ki prva pride in zadnja zapusti svoje delovno mesto. Film na napol dokumentarni način beleži njeno vsakdanjo dolgočasno rutino, ki pa jo na vsake toliko časa prekinejo cinične pripombe moških sodelavcev, ki več kot očitno v Jane ne vidijo nič drugega kot zgolj prestrašeno deklico z omejenimi sposobnostmi za opravljanje dela. Tekom dneva se pritiski na glavno junakinjo še bolj stopnjujejo, še posebej, ko ta spozna, da njen šef zlorablja svojo moč in visok položaj za rekrutiranje novih asistentk, ki jih ocenjuje zgolj po videzu in pripravljenosti za popolno podrejenost. The Assistant je izvrsten prvenec režiserke Kitty Green in še en dokaz, da lahko ženske filmarke samozavestno stojijo naproti moški konkurenci in jo celo presežejo. Minimalistična urbana drama se več kot očitno nagiba na škandal z nekdanjim vplivnim producentom Harveyjem Weinsteinom, vendar pa je prednost filma tudi v tem, da preseže okvire #metoo gibanja in služi kot neprizanesljiv prikaz bednega položaja mladih pripravnikov, ki morajo za vzpenjanje po karierni lestvici pogoltniti marsikatero grenko pilulo in ob zaznavi nepravilnosti zgolj molčati, če želijo obdržati svojo službo. Tkivo filma predstavlja zadržana igra odlične Julie Garner, ki s svojo nedolžnostjo in pasivnostjo izvrstno zajame tesnobo in strahove ljudi z moralnim kompasom, ki morajo za lastno dobro zamižati na obe očesi. The Assistant se zaključi tako kot se tudi začne; na določeni točki, ko se ne razreši nič, vendar pa je tako Jane kot gledalcu jasno, kaj se dogaja. Naslednji dan pa se boj nadaljuje.

It Felt Like Love je celovečerni prvenec režiserke Elize Hittman, ki je letos navdušila s pretresljivo dramo Never Rarely Sometimes Always in očitno je, da je filmarka že od nekdaj fascinirana nad življenjem mladih ljudi in njihovimi soočanji s samimi seboj v najbolj občutljivih obdobjih odraščanja. Ena od teh je tudi 14 – letna Lila, ki začenja spolno dozorevati, druženje z najboljšo prijateljico, ki menjava fante kot za stavo, pa še dodatno razburijo njene hormone. Ker pa je povrhu tega Lila še izredno sramežljiva, nesamozavestna in željana pozornosti, tekom osamljenega poletja vrže oči na fanta, s katerim želi na vsak način izgubiti nedolžnost z globokim upanjem, da se bo iz njunega odnosa rodila ljubezen. It Felt Like Love bi glede na okvirni zaplet lahko označili za lahkotno mladinsko romantično dramo, vendar temu še zdaleč ni tako; gre za intimno, poetično, tiho in melahnolično pripoved o osamljenosti, ki gledalca zadane v srce zato, ker je tako boleče realistična. Hittmanova je mojstrica lova na detajle, ki uspejo zgodbo obogatati z izvirnim simbolizmom in kjer so včasih podobe bistveno bolj pomembne od dialogov. Tudi Lilina pripoved ne potrebuje veliko besed, še posebej po zaslugi odlične glavne igralke Gine Piersanti, katere večno otožni obraz izraža tako strah, izgubo zaupanja kot tudi bolečine, še posebej, ko se je v želji po pozornosti pripravljena ponižati in pustiti obravnavati kot nepomemben kos mesa. It Felt Like Love je film, ki ne imitira resničnosti, ampak je resničnost. Sladka, grenka in mestoma tudi kruta.