Shell je 17 – letnica, ki živi skupaj s svojim očetom na odmaknjeni bencinski črpalki  v škotskem višavju. Njen vsakdanjik ne bi mogel biti bolj boleče rutinski; od jutra do večera toči bencin strankam, skrbi za očetove pogoste epileptične napade in hkrati močno hrepeni po pobegu iz svojega dolgočasnega življenja. Toda vsakič, ko njena želja po lepši prihodnosti postane močna, se spomni na bolečo realnost in še posebej svojega očeta, do katerega začne sčasoma čutiti nenaravno navezanost. Shell, celovečerni debi škotskega filmarja Scotta Grahama, je boleče iskren in intimen potret najstnice, ki se spopada z mnogimi težavami v odraščanju (od seksualnega prebujenja, želje po bližini, težavnega odnosa z očetom pa vse do hrepenenja po osebni svobodi), ki pa so še toliko bolj tragične, saj enostavno nima pogojev, da bi lahko iz svojega življenja lahko storila še kaj več kot zgolj dolgočasno rutino iz dneva v dan. In režiser Graham se upa dotakniti tudi bolj občutljivih problematik, še posebej elektrinega kompleksa, ki zavlada med Shell in njenim očetom, vendar to počne na subtilen ter vse prej kot eksplotacijski način. Zdi se tudi ironično, da film s skopimi dialogi ter odsotnostjo “akcijskega” dogajanja uspe povedati in prikazati ogromno, za to pa je zaslužna tudi fenomenalna igralska predstava Chloe Pirrie v naslovni vlogi, ki s svojo občutljivo prezenco uspe tudi v tihih trenutkih zajeti vihravo notranjost glavne junakinje. Shell je zahteven film, na trenutke celo neprijeten, toda hkrati iskren, nesentimentalen in niti malo boječ, da razkrije najbolj težavne predele človeške duše.

Splav je verjetno ena najbolj občutljivih družbenih problematik, ki je in žal še dolgo časa bo razdelila javnost na ostre zagovornike in nasprotnike. Pri splavu ni relevantno zgolj etično vprašanje o tem, če bo noseča ženska “ubila” svoj zarodek, ampak se hkrati odpira še ena debata in sicer o dejanski moči svobodne izbire. Ali ima ženska pravico sama odločati o tem, če bo obdržala otroka ali ne? Je splav umor ali svobodna odločitev? In to spregledano plat omenjene problematike skuša prikazati drama Never Rarely Sometimes Always. Zgodba se vrti okoli 17 – letne Autumn, ki nepričakovano zanosi in se odloči narediti splav. Vendar pa v podeželskem okolju države Pennysylvania splav ni legalen, zato se s svojo najboljšo prijateljico odpravi na kliniko v New Yorku, kjer bi lahko na njej opravili zahtevni poseg. Film režiserke in scenaristke Elize Hittman dokazuje dvoje; da je prihodnost filma v ženskih rokah in da je moč posneti film o občutljivi problematiki, ki z gledalcem ne manipulira ali hrani s političnim parolami in mu namesto tega dopusti, da si sam izoblikuje stališče o prikazani situaciji. Never Rarely Sometimes Always je melanholični film ceste, kjer se skozi razmišljanja o občutljivih problematikah izluščajo dileme osamljenosti, izdaje, izgube zaupanja in prebolevanja travmatičnih izkušenj, kar nenazadnje izkusi vsaka ženska v takšnem položaju. Film noče zgolj pridigati o tem, da ima ženska pravico do splava, ampak da se za njeno odločitvijo vedno skrivajo globji motivi, ob katerih bi javnost morala izražati več sočutja kot pa zgražanja. Odlične igralske predstave Sidney Flanigan in Talie Ryder, spretna kombinacija realizma in simbolizma, namenjenega izražanju osebnih doživljanj glavne junakinje, odlična glasba in življenjski dialogi poskrbijo, da je Never Rarely Sometimes Always film, ki ga zlepa ne boste pozabili. In skoraj nujno, da ga nikoli ne pozabimo.