Ken Loach je eden od redkih britanskih filmarjev, ki mu je težko očitati, da se je tekom dolge in plodne kariere podrejal trendom in se – po domače povedano – prodal. 83 – letni Loach je še danes izredno vitalen, trmast in iskren predstavnik sedme umetnosti, ki se ne odreka naturalističnemu prikazu težavnega eksistencialnega položaja predstavnikov delavskega razreda, ki vedno znova na lastni koži občutijo najbolj agresivne ugrize kapitalizma. Mednje spada tudi Ricky, glavni junak trpke drame Sorry We Missed You, ki je ob izbruhu finančne krize leta 2008 izgubil službo, od takrat naprej pa se preživlja s prekarimi zaposlitvami, ki mu zagotavljajo vse prej kot finančno stabilnost. Ko sprejme službo voznika pri kurirski službi in je prisiljen na lastne stroške nabaviti kombi, se za njega in njegovo družino začne težavno obdobje, kjer ima Ricky opravka z razočarano in utrujeno ženo, uporniškim sinom ter najmlajšo hčerko, ki skuša očetu pomagati po najboljših močeh. Loachev film prepleta elemente socialno kritične in družinske drame, kjer se poleg ostre obsodbe sistema, v katerem razlike med delavcem in sužnjem ni več, posveča tudi ganljivemu portretu delavske družine, ki tudi v najhujših trenutkih uspe najti nekaj drobtinic človečnosti in medsebojne empatije. Film predstavi enako težavne kot simpatične like, s katerimi gledalec nemudoma vzpostavi globoko čustveno vez, še posebej ganljiv je odnos med Rickyjem in njegovo hčerko, ki filmu uspe dodati tudi nekaj pristnega humorja in sproščenega vzdušja. A Sorry We Missed You je še vedno žalostna zgodba o razpadu družinskih vrednot in vse bolj zverinskemu kapitalizmu, ki delavca dobesedno ustrahuje in se hrani z njegovim dostojanstvom. In ko gledalec naposled prispe do pretresljivega (odprtega) konca, mu preostane samo vprašanje: “Koliko časa še?”

Nobena ločitev ni lahka, še posebej, če je vanjo vključen otrok. Filmi, ki tematizirajo to neprijetno situacijo, je ogromno in večina se jih slej ko prej zateče k sentimentalizmu in patetično solzavosti, zato bi na prvi pogled težko rekli, da je Marriage Story še ena od mnogih zgodb o posledicah nesrečnega zakona, mučnih ločitvenih procesov in vse prej kot ugodnega položaja otroka, ki preprosto ne razume, zakaj se očka in mamica nimata več rada. Toda s humorjem začinjena drama režiserja in scenarista Noaha Baumbacha se lahko pohvali z izredno sočutnim, bolečim in hkrati iskrenim portretom konca skupne zakonske poti med Charlijem, uspešnim gledališkim režiserjem in njegovo ženo Nicole, ki skuša po karieri v gledališču najti uspeh na malih zaslonih. In kar se sprva začne kot povsem običajen ločitveni postopek, se kmalu spremeni v pravniško bitko za skrbništvo nad sinom Henryjem, ob tem pa film ne razgali zgolj boleče situacije, ko se nekdanja ljubimca spremenita v sovražnika, ampak hkrati tudi povpraša gledalca o avtentičnosti družinskih idil, kjer vloge očeta in matere v resnici niso enakomerno porazdeljene. Film izpostavi vse znane situacije, ko npr. žena ugotovi, da je sprejela vse želje v zakonu zgolj zato, da bi ugodila svojemu možu ali pa je mož soočen z dejstvom, da so njegove karierne ambicije prevladale nad osebnim zadovoljstvom. Kot že rečeno; vse te situacije so znane in se v filmih pogosto pojavljajo, toda Baumbachov film je poseben v tem, da najde pravo ravnotežje med empatijo in grobim realizmom, ogromno zaslug za odličen rezultat pa je nedvomno moč pripisati fenomenalnim predstavam Adama Driverja in Scarlett Johansson, ki še nikoli prej nista bila v tako dobri formi. Marriage Story je tako film, ki je primeren za vsakogar, še posebej pa za zakonce, ki se morebiti ne vprašate pogosto, če je tisti, s katerim si delite posteljo, resnično srečen.