Harlon je najstnik, ki ga že od ranega otroštva preganjajo vizije belega zajca, katerega je ustrelil med lovom s svojim očetom alkoholikom. In v naslednjih letih se zdi, da Harlona ob vsakem drobnem žarku upanja vedno znova vleče nazaj v brezno hude duševne stiske, ki jo njegova okolica s svojo brezbrižnostjo in surovostjo samo še poglablja. White Rabbit v marsičem spominja na lanskoletno uspešnico Joker, saj oba filma prikazujeta grozljive posledice, ki jih na posamezniku pusti duševna bolezen, le da je tokrat tragičnost dogajanja še bolj izrazita, saj imamo opravka z občutljivim najstnikom, katerega plahost in zadržanost kmalu nadomestita jeza in nasilje. Film je pri tem zelo iskren in skorajda brutalen, še toliko bolj prepričljiv pa je pri orisu burnega notranjega dogajanja glavnega junaka, do katerega gledalec čuti hkrati obžalovanje, jezo in celo prezir. Dobre igralske predstave in odrekanje hollywoodski sentimentalnosti pa naredijo zgodbo še bolj boleče realistično. Glede na obravnavano tematiko je film žal nekoliko površinski in klišejski, povrhu tega pa mnogo preobratov v zgodbi ni smiselno pojasnjenih (dober primer tega je lik Harlonove punce, ki iz uporniške in zadrogirane najstnice nenadoma mutira v pridno krščansko deklico, četudi ni nikoli pojasnjeno, kaj je vplivalo na njeno burno spremembo), mnoge gledalce pa bi znal zmotiti nekoliko preveč eksplotacijski in hkrati dvoumen konec, zaradi katerega film izgubi nekaj močne sporočilnosti. Navljub težavam pa je White Rabbit pogumen skok v občutljivo problematiko duševne bolezni pri mladih ljudeh, ki ne moralizira, ampak nazorno prikaže, kaj se zgodi, ko posameznikova bolečina doseže vrelišče in eksplodira v nekaj nepredstavljivo tragičnega.

Horse Girl je film, ki ga težko stlačimo v en sam žanr; začne se kot komedija o prikupno zmedeni in v konje zaljubljeni prodajalki tekstila, nakar se nekje na polovici spremeni v nekoliko temačnejšo psihološko dramo, saj postane očitno, da glavna junakinja trpi za posledicami hude duševne bolezni, zaradi katere začne verjeti v bizarne teorije zarot o nezemeljskih ugrabitvah, kloniranju same sebe in reinkarnaciji njene pokojne babice. Prepletanje toliko različnih elementov v nek smiseln miks je kakopak zelo zahtevno preizkušnjo, ki jo večina filmov ne zmore uspešno opraviti. Horse Girl je pri tem – z nekaterimi manjšimi kiksi – izpit prestal z dobro oceno, še posebej po zaslugi odlične Alison Brie, ki drži film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih. Na nek način bi pričujoči izdelek lahko primerjali z Phillipsovim Jokerjem, saj v obeh filmih spremljamo padec psihično nestabilnih posameznikov v brezno norosti, le da je Horse Girl bistveno manj ekstremen in nasilen, zato pa toliko bolj poetičen in poln surrealnega simbolizma. Ravno zaradi plepletanja različnih žanrov je film venomer nepredvidljiv in poln ugibanj o tem, kam bo zgodba krenila v naslednjem kadru, se pa zna zgoditi, da bo nekaterim gledalcem vrivanje stranskih zgodb z nezemljani, časovnimi manipulacijami in kloniranjem postalo pretirano, še posebej v zadnji tretjini, ko meje med realnostjo in halucinacijami ni več mogoče smiselno začrtati. Manjši kiks filma je tudi ta, da bi lahko postregel z nekoliko več informacijami o življenju glavne junakinje, saj se v psiholoških dramah s površinskimi razlagami gledalec nima kaj za pomagati. Na srečo je Horse Girl tudi v najbolj težavnih trenutkih še vedno fascinanten vpogled v ozadje duševnih težav, seveda z veliko prostora za izboljšave.