Film Rose: A Love Story se sicer ponaša z oznako grozljivka in vsebuje veliko elementov omenjenega žanra, vendar pa bi na tak način zanemarili nekatere zelo pomembne vidike, s katerimi film postreže. Režiserka Jennifer Sheridan in scenarist Matt Stokoe (ta tudi odigra glavno vlogo) gledalca popelje v hišo sredi divjine, kjer prebivata Sam in njegova žena Rose in že od uvodnih kadrov dalje postaja jasno, da nad njunim zakonom bedi nekaj zloveščega. Rose, ki se ukvarja s pisateljevanjem, namreč nikoli ne zapusti hiše, katere okna so tesno zaprta, da skoznje ne prodre dnevna svetloba, Sam pa med drugim vsakodnevno uporablja pijavke, da mu izsesajo kri. Zakaj? To vesta samo glavna junaka, medtem ko gledalec neprestano ugiba, kaj naj bi se skrivalo za fasado zasebnega življenja zakoncev. Sheridanova in Stokoe venomer vztrajata pri počasnem razvijanju pravega ozadja prikazane zgodbe in se s tem distancirata od konvencionalne pripovedni niti vsebinsko podobnih grozljivk; namesto tega smo gledalci priča intimnemu prikazu zapletenega odnosa glavnih junakov, kar podnaslov filma A Love Story še dodatno poudari. Rose: A Love Story je namreč ravno to; v prvi vrsti romantična drama o žrtvovanju, zvestobi in premagovanju strahov, temu pa sledi še šokantno razgaljenje skrivnosti, ki postopoma razjeda odnos med glavnima junakom. Takšen način pripovedovanja je kakopak tvegan, toda Sheridanova uspe gledalca očarati s tihimi prizori neokrnjene narave, ravno pravšnjo mero misterioznosti in strahu, hkrati pa ji pri uresničevanju cilja pomagata tudi odlična glavna igralca in njuna simpatično zlomljena lika, ki se odkrito ljubita, hkrati pa sta jetnika nečesa, na kar ne moreta vplivati. Rose: A Love Story je pristna ljubezenska zgodba s ščepcem nadnaravnega (za kaj več bi bilo potrebno razkriti vsebino), ki gledalca uspešno očara kot tudi prestraši, pa četudi na koncu ostane mnogo ozadja zgodbe nepojasnjenega.

Zgodba je vredna tisoč besed. To je izhodišča misel enigmatične srhljivke The Oak Room, ki se začne kot povsem običajen večer v baru, kamor prispe mladenič po imenu Steve (RJ Mitte, ki se ga gledalci najbolj spomnimo po vlogi Walterja ml. v kultni seriji Breaking Bad), njegov prihod pa je zaznamovan s sovražnim tonom gostilničarja, ki ima s fantom neporavnane račune. Na tej točki film zgradi zaplet, ki spominja na klasično kriminalko o dveh posameznikih z nerazčiščeno preteklostjo, toda kmalu se zgodi preobrat; The Oak Room ni kriminalka, ampak metafizični triler o moči pripovedovanja in kako lahko to vpliva na posameznikovo percepcijo resničnosti; Steve začne pripovedovati zgodbo, ki se je odvila v nekem drugem baru in na prvi pogled ne ponuja nobene poante, na podoben način pa se odvija tudi preostanek filma. The Oak Room nedvomno najbolj pritegne pozornost s prepričljivo mračno atmosfero, odličnimi igralskimi predstavami, nepredvidljivim pripovednim tokom ter neprestanim metanjem drobtnic, s katerimi želi priti gledalec do dna skrivnosti, ki obdaja celotno zgodbo. In ravno pri slednjem se pojavi glavna težava filma; četudi postreže z neke vrste epilogom, se hkrati zdi, da ponudi premalo, da bi gledalec lahko izluščil kakršnokoli poanto oz. rdečo nit dogajanja. Morebiti bi to šibkost lahko opravičili z argumentom, da gre za film, kjer je potovanje pomembnejše od cilja, toda vseeno se zdi, da izdelek ni povsem kos lastnim ambicijam in da je enigmatičen zgolj zato, ker ne uspe najti kakšne bolj konkretne razlage za obrazložitev nastalega konflikta. The Oak Room tako ob koncu deluje kot film, ki je nekoliko skregan sam s sabo, vendar pa hkrati ponudi dovolj napetih trenutkov, da bo navdušil ljubitelje bolj eksotičnih grozljivk.