Psihološki triler Rent-A-Pal vleče veliko vzporednic s filmsko uspešnico Joker; v obeh filmih namreč spremljamo možakarja v srednjih letih s kopico psihičnih težav; tokrat je to David, ki v začetku 60. let živi skupaj s svojo dementno materjo in skuša najti sorodno dušo preko agencije za zmenke. Tam naleti na skrivnostno videokaseto Rent-A-Pal s karizmatičnim motivacijskim govornikom Andyjem, ki nemudoma obrne njegovo življenje na glavo; David in Andy spleteta bizarno prijateljstvo, ki pa začne pričakovati pridobivati temačne podtone. Rent-A-Pal sicer vključuje nekaj elementov grozljivke (še posebej v krvavem finalu), toda v osnovi gre za napet psihološki triler na večno temo človekove pretirane navezanosti na moderno tehnologijo, ki začne vdirati v posameznikovo življenje in ga nasilno spreminjati v sprevrženo iluzijo, kjer so prijateljstvo, strpnost in ljubezen nadzirani preko daljinskega upravljalnika, to pa v človeku prebuja vtis, da ima življenje pod kontrolo. Da se ta iluzija začne kmalu rušiti, je pričakovano in tudi Rent-A-Pal postreže s srhljivim prikazom psihičnega kolapsa glavnega junaka in njegovega vse bolj očitnega konflikta z realnostjo. Vse to smo resda že mnogkrat videli, toda pričujoči film uspe gledalca posrkati vase s počasnim tempom in potrpežljivim razvojem zgodbe ter njenih likov, hkrati pa je včasih že tako brutalno neprijeten, da bi ob njem zardel tudi Phoenixov manični klovn Joker. Kar pa film dela še bolj provokativnega, pa je gledalčevo spoznanje, da lahko navkljub vsem brutalnim dogodkom do določene mere sočustvuje z glavnim junakom in njegovim postopnim padcem v norost, hkrati pa film nikoli ne glorificira nasilja in zgolj prikaže tragične posledice, ki jih na posamezniku pusti njegova nezmožnost ohranjanja pristnih človeških stikov.

Motiv družine in njenih notranji konfliktov, ki posledično pripeljejo do propada, se zadnja leta v filmskih grozljivkah pogosto pojavlja, kar privede do zastrašujoče dobrih rezultatov. Odličen primer filma, ki združuje omenjene motive in temu doda še motiv “realističnega” vampirizma pa je srhljivka My Heart Can’t Beat Unless You Tell It To režiserja in scenarista Jonathana Cuartasa. Tudi tokrat imamo opravka z družino, ki se znajde v izredno težavni situaciji, ki zahteva žrtvovanje v najbolj okrutni obliki; Dwight in Jessie morata namreč skrbeti za svojega hudo bolnega mlajšega brata Thomasa, ki za preživetje potrebuje hranjenje s človeško krvjo, hkrati pa zaradi močne občutljivosti na dnevno svetlobo ne sme zapuščati svojega doma. Ko Thomasovi apetiti postajajo vse bolj neobvladljivi, že tako dovolj razsuta družinska dinamika pa postane še bolj napeta, je kakopak tragični epilog neizbežen. My Heart Can’t Beat Unless You Tell It To je eden najbolj unikatnih, drznih in provokativnih vampirskih filmov v zadnjem času, saj svojo “fantazijsko” tematiko podreti čistemu realizmu, kjer se gledalec venomer sprašuje, če so na delu nadnaravne sile ali pa je vse prikazano zgolj produkt neke globje duševne bolezni, ki je zaznamovala glavne junake. Cuartas Thomasovo boležen obravnava tako prizemljeno, da je težko interpretirati, če je omenjeni lik resnično vampir ali zgolj težak psihični bolnik. In ravno takšen skrivnosten pristop filmu doda visoko mero temačne intrige, ki je podkrepljena z vzdušno temačno atmosfero in odličnimi igralskimi kreacijami, kjer še posebej izstopa Ingrid Schram kot hladnokrvna, a požrtvovalna sestra Jessie. Vsem opisanim elementom primerno je tempo počasen, zato zahteva nekoliko več potrpežljivosti, vendar pa se vso čakanje izplača, četudi se zna zgoditi, da bo nekatere gledalce zmotila premalo poglobljena razlaga dogajanja. Pretresljiva družinska drama, zastrašujoč vampirski triler in iskren psihološki portret uničenih in zlorabljenih posameznikov so glavni aduti ene najboljših grozljivk zadnjih let.