80. leta so v žanru grozljivk po zaslugi ogromnega uspeha nadaljevanke The Stranger Things znova postala modna muha, ki jo nekateri bolj, drugi pa manj uspešno posnemajo. Med prve na srečo spada tudi pričujoči film, nadnaravna strašljivka The Wretched, ki bolj kot estetiko posnema vzdušje starošolskih šokerjev, kjer ne manjka humorja, rahle teatralnosti in spielbergovske sentimentalnosti. Zgodba je dokaj enostavna; problematični najstnik se preseli k svojemu očetu v majhno obmorsko mestece in opazi, da se njegovi sosedje začnejo obnašati zelo čudno, kmalu pa ugotovi, da soseščino ogroža starodavna nadnaravna sila. Kot že rečeno, je The Wretched mišljen kot poklon nostalgičnim grozljivkam in zato je težko govoriti, da je film pretirano izviren; nasploh deluje kot miks klasik Rear Window in The Invasion of Body Snatchers, ki je še začinjen s ščepcem folk grozljivke. Navkljub pomanjkanju izvirnosti pa je pričujoči izdelek prijetno zabavna, napeta in na trenutke tudi strašljiva grozljivka, ki uspe ohranjati zdravo ravnotežje med humorjem, nasiljem in gnusom, zraven pa še pričarati prepričljivo atmosfero ter potrpežljivo stopnjevati suspenz do krvavega klimaksa. Zgodba ima nekaj nelogičnosti (še posebej po zaslugi nepotrebnih “twistov”) in večina likov bi lahko bila bolj razvita, toda navkljub šibkim trenutkom je tistih dobrih mnogo več in zato je The Wretched povsem neškodljivo žanrsko razvedrilo, ki zna hkrati zabavati in prestrašiti.

Režiser Daniel Stamm morebiti ni najbolj znano ime v filmski industriji, vendar pa je za seboj pustil pomemben pečat na področju žanra t.i. grozljivk z najdenimi posnetki; leta 2010 je namreč ustvaril presenetljivo efektno, strašljivo in napeto grozljivko The Last Exorcism, ki je sicer sledila klasičnim zakonitostim zgodb o demonskih obsedenostih in izganjanju hudiča, vendar je navkljub temu uspela prepričati s pristnim mračnim vzdušjem, visoko mero suspenza, odličnimi igralskimi predstavami ter zastrašujočim finalom. Četudi Stamm do letos ni posnel nič omembe vrednega, je bilo upanje, da bo njegov najnovejši celovečerec Prey for the Devil vendarle uspel kukati iz morja povprečnih “hudičevih” grozljivk. A očitno je vse ostalo samo pri dobrih željah, saj je pričujoči film še ena kreativno ubožna, klišejska, generična, obupno predvidljiva in niti malo strašljivka grozljivka, ki bi prej kot na velika platna morala romati naravnost na DVD tržišče ali na kanale za pretočne vsebine. Film o mladi nuni, ki postane uslužbenka akademije za izganjanje hudiča (ne, to ni šala) in skuša rešiti življenje z demonom obsedene deklice je tako pozabljiv in formulaičen, da ga bo gledalec sproti pozabljal in se ob nastopu odjavne špice spraševal, zakaj je zapravil uro in pol svojega časa za film, ki se mu niti malo ne ljubi biti izviren ali domiseln. Navkljub simpatični glavni junakinji, ki jo suvereno odigra Jacqueline Byers ter občasno privlačni scenografiji in atmosferi je film posejan s cenenimi posebnimi učinki, za lase privlečenimi prizori strašenja ter dlakocepskim sledenjem žanrskim klišejem, zato ni razloga, da bi mu gledalec namenil pozornost več kot enkrat. Izganjanje hudiča postaja vse bolj dolgočasno opravilo.