F.W. Murnau, velikan nemega filma in pionir nemškega gibanja filmskega ekspresionizma, je v 20. letih minulega stoletja skušal posneti adaptacijo Stokerjeve vampirskega klasičnega romana Drakula, vendar zanjo ni prejel ustreznih avtorskih pravic. S to potezo, ki bi marsikaterega filmarja odvrnila od nadaljnega ukvarjanja s projektom, je Murnau “rodil” klasiko Nosferatu, neavtorizirano različico omenjenega romana, ki je svetu predstavila nepozaben lik grofa Orloka v zlovešči igralski intepretaciji Maxa Schrecka. Okoli slednjega oz. njegovih nekonvencionalnih metod do igranja vampirja so se spletle številne urbane legende, med drugim tudi ta, da je Schreck za vlogo šel do konca in celo postal resnični vampir. Iz te smešne anekdote izhaja duhovita metafikcijska grozljivka Shadow of the Vampire, ki na domiseln način prepleta resničnost in fikcijo; gre namreč za film o nastajanju klasike Nosferatu, kjer enako genialno kot tudi blazni Murnau (izvrstni John Malkovich) med snemanjem trči ob konflikt z glavnim igralcem Schreckom (presunljivi Willem Defoe), ki svojo vlogo Orloka jemlje preveč resno, ko pa začnejo skrivnostno umirati člani režiserjeve ekipe, pa postane jasno, da je film o vampirju postal srhljiva realnost. Shadow of the Vampire se večino časa spogleduje z elemente klasične gotske grozljivke o vampirju, za kar se je potrebno zahvaliti tudi vzdušni atmosferi in izvrstni tehnični imitaciji estetike nemih filmov, vendar pa je njegov v fokus v tragikomičnem prikazu zabrisane meje med genialnostjo in norostjo v svetu umetnosti. Rezultat tega je očarljivo teatralen, temačen, nasilen in presenetljivo zabaven film znotraj filma, ki hkrati služi kot prisrčen poklon filmski klasiki, ki je za vedno spremenila zgodovino sedme umetnosti.

Če sodimo po vsebini, je črna komedija Tragedy Girls že vnaprej obsojena na propad. Glavni junakinji filma Sadie in McKayla sta najboljši prijateljici, ki skušata pridobiti na popularnosti z amaterskim lovom na serijskega morilca, svoje korake pa redno beležita na družabnih omrežij, kjer v rekordno hitro času pridobita ogromno sledilcev. Kmalu pa se izkažke, da imata punci v glavi počiščeno ravno toliko kot tisti, ki ga lovita; ne samo, da dvojica namerno širi paniko med lokalnim prebivalstvom, ampak se kmalu začenjata zatekati k brutalnim umorom. Na tem mestu se velja vprašati; ali je sploh mogoče posneti za gledalca všečen film, kjer sta osrednja lika sociopatski najstnici, ki jima je malo mar za življenja ljudi okoli sebe in živita zgolj druga za drugo in za nabiranje všečkov na spletu? Verjemi ali ne; film Tragedy Girls ta izziv opravi z odliko, saj uspe loviti ravnotežje med sprevrženostjo, politično nekorektnostjo in okrutnostjo, hkrati pa bizarno očarljivostjo in humorjem, ob katerem se boste valjali po tleh od smeha. Glavni razlog za tako dober rezultat je v tem, da se film zaveda lastne nezaslišanosti in se kot tak ne jemlje preveč resno, hkrati pa postreže z brihtnimi popkulturnimi referencami, izvrstno fizično komedijo in pikrim družbenim komentarjem o naši večni fascinaciji nad družabnimi omrežji in serijskimi morilci. Resda je satirična plat filma nekoliko površno raziskana in bi si gledalci želeli, da bi prišla bolj do izraza (še posebej v drugi polovici), toda te napake nikakor ne uničijo užitka ob ogledu. Simpatično zlobne glavne junakinje, katerih prijateljstvo je na nek sprevržen način tudi ganljivo, dober tempo, nepričakovani zapleti in brutalno neusmiljen epilog naredijo iz Tragedy Girls eno boljših črnih komedij zadnjih let.