The Sublet je psihološki nadnaravni triler, ki ga lahko razumemo kot poklon klasikam Romana Polanskega oz. njegove “stanovanjske” trilogije. (Repulsion, Rosemary’s Baby, The Tenant), ki so utesnjenost in praznino stanovanj enačili s problematičnim psihičnim stanjem junakov in njihovih eksistencialnih stisk. Tokrat tej nesrečni usodi ne ubeži mlada mamica Joana, ki se s svojim zaročencem in dojenčkom vseli v stanovanjsko hišo, kjer ni na spregled žive duše, njeno domišljijo pa še dodatno razburjajo nenavadni zvoki v stenah, halucinacije, nočne more ter odkritje, da je bilo njeno stanovanje prizorišče krvavega zločina. The Sublet je film, ki se zaveda svoje nizkoproračunske narave, zato se ne zateka k cenenosti in preverjenim trikom, ampak vse moči usmeri v stopnjevanje izredno tesnobne atmosfere (večina filma se dogaja v notranjosti stanovanja), ki hkrati okrepi občutke osamljenosti in brezizhodnosti glavne junakinje. Prav tako je vredno pohvaliti, da se film ne poslužuje nenadnih skokov v kamero, pospremljenih z bučno orkestralno glasbo, ampak namesto uspe prestrašiti na subtilne načine, pa naj si gre zgolj za preprosto uporabo zvoka, igre senc ali pa flashbackov, ki pojasnijo ozadje dogajanja. Ker gre za nizkoproračunski izdelek, je igra seveda povprečna, nekateri dialogi leseni in včasih se zdi, da želi film povedati več, kot mu je dejansko potrebno, vendar pa je glede na preostalo bedno bero podobnih skropucal presenetljivo spodobna strašljivka, ki bo obržala vašo pozornosti vse do nastopa odjavne špice.

Bill Skarsgaard se je širšemu občinstvu najbolj zapisal v spomin kot klovn Pennywise v grozljivki It, kjer je zaradi značajske narave zlikovca bil primoran pokazati tudi nekaj smisla za sicer sprevržen humor. Temu se še bolj zavzeto in prepričljivo preda v komični grozljivki Villains, kjer odigra vlogo blebetavega in amaterskega roparja, ki je skupaj s svojim dekletom na begu pred zakonom. Ko se jima na cesti pokvari avto, uspeta najti zatočišče v bližnji predmestni hiši, katere lastnika sta starejši par s obilico nevarnimi skrivnostmi. Villains se ne more pohvaliti s preveč izvirno vsebino in težko bi rekli, da film v slabi uri in pol, kolikor traja, postreže s čim nepričakovanim ali pa šokantnim; v žanru komičnih grozljivk smo vse to že videli (včasih tudi v boljši izvedbi). Toda velika prednost pričujočega filma je v tem, da navkljub rahli predvidljivosti uspe gledalca pošteno nasmejati do solz, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav (kot že rečeno; Skarsgaard resnično ukrade šov s svojo teatralno, vendar ne nadležno igro), izredno premišljenih in posledično tudi posrečenih šal, živahnega tempa in prikupnega cinizma, prisotnega v dialogih. Navkljub salvam smeha pa si film proti koncu uspe vzeti nekaj časa za več dramatičnosti, zaradi katere je gledalec še bolj vključen v samo zgodbo in njene like, pa četudi je oboje že nekje videl. Villains je dokaz, da včasih za dober film ne potrebuješ ravno izvirne vsebine, ampak da z dobrimi igralci, kompetentno režijo in samozavestnim scenarijem ustvariš nekaj, kar ostane v trajnem spominu.