Mercy Black na površju spominja na film o popularni urbani legendi Slendermanu; Marina je kot najstnica s prijateljico zabodla svojo vrstnico, da bi jo žrtvovala fantomski entiteti Mercy Black, glavnina filma pa se odvija 15 let kasneje, ko je dekle izpuščeno iz psihiatrične oskrbe in skuša s pomočjo sestre in njenega sina znova normalno zaživeti. A kot je v tovrstnih grozljivkah pogosto, preteklost glavno junakinjo slej ko prej dohiti in kmalu se strašljiva Mercy Black vrne v njeno življenje. Mercy Black znotraj žanrskih okvirjev ne odkriva tople vode, vendar je grozljivka v svojem poslanstvu bolj ali manj uspešna, saj postreže z dobro razvitimi liki, prepričljivo mistično atmosfero, ki se proti pričakovanjem le občasno zateka k cenenim trikom (bučna orkestralna glasba, kateri sledi nenaden skok nečesa v kamero z namenom “strašenja” gledalca) in svojo pozornost nameni špekulaciji, če je Mercy Black resnična nadnaravna entiteta ali zgolj rezultat prebujne domišljije najstnic z duševnimi motnjami. Vsaj temu je tako do zadnje tretjine, ko se film (nažalost) odloči, da bo zgodbo zaključil na karseda klišejski način, kar med drugim pomeni, da smo gledalci deležni neprepričljivega finalnega preobrata, ki se ga v grozljivkah očitno še lep čas ne bomo znebili. Navkljub napakam in medlemu zaključku pa je Mercy Black dobro odigran in napet nadnaravni triler, ki bo oboževalcem žanra predstavljal povsem spodobno razvedrilo.

Welcome to Mercy je eden od tistih filmov, ki kar pride od nikoder in po ogledu pusti gledalca v objemu vprašanj, zakaj si izdelek ne zasluži večje pozornosti. Grozljivka, ki spretno vnaša elemente psihološkega trilerja in religiozne drame, v ospredje postavi mlado mamo samohranilko, ki na svojem telesu opazi “božje rane” oz. stigmate, zato poišče pomoč pri lokalnem duhovniku in nuni, njeno raziskovanje pa jo kmalu pahne v brezno travm iz preteklosti ter starodavnega prekletstva, ki visi nad njo. Welcome to Mercy se (vsaj večinoma) ne poslužuje žanrskih klišejev (bučna orkestralna glasba in nenadni skoki v kamero), ampak več časa nameni razvoju zgodbe, likov in mračne atmosfere, ki ne potrebuje veliko, da v gledalcu zbudi občutke nelagodja in strahu. Nobenih posebnih učinkov, CGI vrtiljakov in skakanja pred zelenim ekranom… film v ospredje postavi tisto, kar je mnogo dandanašnjih grozljivk pozabilo; pristno vzdušje, kompleksno zgodbo in like, s katerimi se lahko poistovetimo ali pa nam je zanja vsaj malo mar. Tudi tematika o tem, kako vera vpliva na človekovo psiho in kakšne posledice pusti na njegovih bližnjih, je vedno dovolj fascinantna, če jo v roke dobi prava ekipa ljudi z namenom, da posname grozljivko s pristno identiteto. Welcome to Mercy morebiti ne odkriva revolucije znotraj žanra grozljivk in tudi končni razplet ni ravno šokanten, toda navkljub nečemu že videni zgodbi je pričujoči film poslastica za ljubitelje dobrih strašljivk.